George Weah je bil v torek z 61,5 % zbranih glasov v drugem krogu izvoljen za novega predsednika Liberije, zahodnoafriške države ob Atlantskem oceanu s 4,5 milijona prebivalcev. Volitvam verjetno ne bi posvečali pretirane pozornosti, če ne bi šlo za pravi fenomen. Bodoči liberijski predsednik je bil namreč pred politično kariero nogometaš. In to ne katerikoli, temveč najboljši na svetu, zdaj pa ga čaka morda še zahtevnejša naloga, kot je zabijanje golov na evropskih stadionih.
Njegova navdihujoča življenska zgodba je tesno povezana tudi s Premier ligo oziroma akterji, ki v njej aktivno sodelujejo še danes. Rojen je bil leta 1966 v Monrovii, glavnem in največjem liberijskem mestu. Natančneje v slumu Clara Town, kjer mu revno okolje ni ponujalo pravega prostora za nogometni razvoj. Zato se je bil primoran s trebuhom za kruhom odpraviti v več kot tri tisoč kilometrov oddaljeni Kamerun.
Od tam ga je na Start celino leta 1988 pripeljal nihče drug kot Arsene Wenger. Starosta londonskega Arsenala je bil tedaj še trener Monaca, s kasnejšim dobitnikom Zlate žoge, ki se je moral prilagajati na življenje v povsem drugačnem okolju, sta imela poseben odonos.
„Pri meni je imel očetovsko vlogo, obravnaval me je kot sina. Ko je bil rasizem na vrhuncu, je bil on tisti, ki mi je stal ob strani. Nekega dne sem imel dovolj treningov. Rekel sem mu, da me boli glava, pa mi je odgovoril: „George, vem, da ti je težko, a moraš garati. Verjemi, s svojim talentom lahko postaneš eden najboljših na svetu.” Poslušal sem ga in vztrajal. Poleg Boga mi tudi brez Arsena ne bi nikoli uspelo v Evropi.” Izjava ni iz starih arhivov. Weah se je aktualnega trenerja Arsenala, ki ima v njegovem srcu še vedno posebno mesto, spomnil v intervjuju za The Guardian pred nekaj dnevi, malo pred drugim krogom volitev.
Vrhunec njegove kariere (nogometne, seveda) je sledil leta 1995. Kot igralec Milana je osvojil prestižno Zlato žogo, ki jo je posvetil prav Wengerju, češ da mu brez njega ne bi nikoli uspelo. Tako je postal prvi in še vedno edini Afričan z nazivom najboljšega nogometaša na svetu. Iz prestolnice mode se je za kratek čas odpravil tudi na Otok, a ne k Arsenalu, ki ga je od leta 1994 že vodil Wenger.
Januarja 2000 so ga Milančani posodili v Chelsea. Na Stamford Bridgeu si je garderobo delil s številnimi znanimi imeni, kot so Gianfranco Zola, Didier Deschamps, Roberto Di Matteo …, v svet članov pa je vstopal John Terry, nato dolgoletni kapetan kluba. Z Londončani je osvojil FA pokal (v finalu sta mu v dresu Aston Ville nasproti stala denimo zdajšnji selektor Anglije Gareth Southgate in tedaj 19-letni Gareth Barry, ki ga v Premier ligi gledamo še danes).
Chelsea je po sezoni vseeno zapustil, a za kratek čas še ostal na Otoku. Pogodba z Milanom mu je potekla, za naslednjo postajo pa je poleti izbral Manchester City, kjer pa ni bil na isti valovni dolžini s trenerjem Joejem Roylom in klub zapustil že oktobra. V nogometu je vztrajal do leta 2003 (Marseille in Al Jazira), nato pa zajadral v povsem druge vode.
Že med igranjem v Evropi je bil humanitarno dejaven. S trdo prisluženim denarjem je financiral gradnjo šol v domovini, katero je med letoma 1999 in 2003 prizadela druga državljanska vojna, ki je terjala med 150.000 in 300.000 človeških življenj. Po nogometni upokojitvi se ni odločil za trenersko službo v kateri od veliko bogatejših držav, temveč se je vrnil v močno obubožano Liberijo in se podal v politiko.
Za predsedniško mesto se je potegoval že leta 2005, na prvih volitvah po vojni ga je ugnala Ellen Johnson Sirleaf, ki si je z odličnim delom leta 2011 prislužila Nobelovo nagrado za mir. Po njenih dveh mandatih je napočil čas za menjavo. Weah se je vnovič podal v bitko in z mnogo več političnimi izkušnjami ter uspel. Zanimivo je tudi to, da je celo Sirleafova v njem videla boljšo izbiro kot v svojem podpredsedniku in tako idolu številnih Liberijcev vseh generacij pomagala do zmage.
