Znamenite besede Julija Cezarja, ki jih je v usta slavnega rimskega cesarja v svoji drami položil William Shakespeare, te dni verjetno odzvanjajo v ušesih vse prej kot zadovoljnega Mauricia Pochettina. Njegovo moštvo je v sredo zvečer odigralo še eno všečno, gledljivo, atraktivno nogometno predstavo. A znova ostalo brez želenega rezultata.
Tottenham je brez dvoma najbolj simpatična ekipa Premier lige. Spursi igrajo atraktiven, napadalen nogomet, ki ga poganjata nogometna genialnost Cristiana Eriksena ter brutalno zabijanje zadetkov Harryja Kana. Mauricio Pochettino svojim varovancem pušča veliko svobode v igri in ti mu vračajo z lepimi predstavami in … tudi zelo dobrimi rezultati. A kljub temu so Londončani simpatični tudi tistim najboljšim angleškim ekipam, saj ponavadi zatajijo ravno na najpomembnejših tekmah, na obračunih visokih vložkov, ki neposredno vplivajo na deljenje lovorik. Zadnja trofeja, ki jo je Tottenham postavil v svoj kabinet, sega v sezono 2007/2008, ko je klub iz severnega Londona osvojil angleški ligaški pokal. Še največji trn v peti so Spursi ravno gorečim rivalom, nogometašem Arsenala, ki so ga z dobrimi rezultati v zadnjih letih izrinili iz prvih štirih mest na prvenstveni lestvici, torej iz mest, ki vodijo v ligo prvakov.
Klub, ki letos zaradi prenove White Hart Lana domuje na Wembleyju, je padel še na enem zrelostnem testu. Tottenham je bil v 180 minutah dvoboja z Juventusom brez dvoma boljši nasprotnik. Na povratni tekmi v Londonu je bil boljši vsaj 80 minut. Že v prvem polčasu je Son zatresel mrežo Stare dame in svoji ekipi priigral navidez neulovljivo prednost. A izkušene ekipe Juventusa nikoli ne gre odpisati. Sploh ker na njeni klopi sedi mojster izločilnih bojev Massimiliano Allegri. Torinčani so izkoristili dve napaki v obrambi domačih, dvakrat smrtonosno pičili in Pochettinova četa se ni več pobrala. In tako je po vodi splavala še ena priložnost za evropsko slavo. Nogometaši iz severnega Londona so po tekmi v en glas zatrjevali, da so dali vse od sebe. In pravzaprav se moramo z njimi strinjati. Kljub visokim ambicijam in nekaterim prebliskom, ki kažejo na to, da bi se lahko Spursi dokončno uveljavili kot klub, ki spada v evropsko elito, je to očitno zgornja meja tistega, česar je Tottenham trenutno sposoben.
Čeprav igri Tottenhama v tem trenutku ne gre očitati veliko pomanjkljivosti ( za trenutek pustimo ob strani taktično in psihološko zrelost), so navijači vsekakor več pričakovali od fanta, ki na hrbtu nosi številko 20. Dele Alli je v tej sezoni le bleda senca razigranega mladeniča, ki je v preteklih dveh sezonah kot za šalo preigraval nasprotnikove branilce in polnil nasprotnikove mreže. To dokazuje tudi statistika, v tej sezoni je 21 letnik na 40 tekmah dosegel zgolj devet zadetkov. Sezono prej jih je dosegel 22. Precej očitna razlika, mar ne? Angleški reprezentant letos v igri deluje precej statično, ni več njegovih slalomov med branilci nasprotnika, ni več njegove ubijalske učinkovitosti. Kljub temu mu Pochettino še vedno brezpogojno zaupa in v rotacijo pošilja tudi Heung-Min Sona. Korejec je v tej sezoni znova naravnost fantastičen, hiter, razposajen in učinkovit. A Argentinec na klopi Spursov Alliju še vedno namenja osrednjo vlogo, čeprav ga še vedno rosno mladi nogometaš vse večkrat pusti na cedilu. Tottenhamov strateg verjetno upa, da je to le prehodno obdobje v karieri super talentiranega Angleža, saj bo Allija v najboljši izvedbi potreboval že v zaključku sezone, ko se Londončani borijo za lovoriko v FA pokalu in mesto v ligi prvakov. Prva sezona na prenovljenem stadionu bi bila brez najelitnejšega klubskega tekmovanja na svetu precej boleč udarec za ambicioznega londonskega prvoligaša.
