Na samem uvodu … dobro se zavedamo, da je sezona še zelo mlada. A vendarle so uvodni krogi Premier lige že pokazali nekatere obrise, ki nakazujejo, kdo so letos glavni kandidati za naslov angleškega prvaka. Trenutno tri ekipe močno odstopajo od konkurence. Zanimivo, podobno je na dnu lestvice.
Manchester City – nadaljujejo tam, kjer so končali
City je suveren, zelo suveren. Tudi kadar sinje modri ne igrajo najbolje, z relativno lahkoto prihajajo do zmag. Razen v izjemnih primerih, letos so (po spletu številnih okoliščin, ki jim zares niso šle na roko) Meščani »kiksnili« le v Wolverhamptnu, kjer pa bodo tako ali tako prav vse ekipe imele težave z osvajanjem polnega izplena točk. Volkovi so fantastična ekipa, ki bo verjetno sezono končala v zgornji polovici tabele. Recept Pepa Guardiole se od lanske sezone niti malo ni spremenil, Španec ima na voljo celo plejado sijajnih nogometašev, ki jih po potrebi ves čas rotira in mednje enakomerno razporeja igrani čas. Maksimalno število odigranih prvenstvenih minut imata v tej sezoni zgolj Ederson in Aymeric Laporte. V sijajni strelski formi sta Sergio Aguero in Raheem Sterling, a vendarle se zdi, da še nista na »polnih obratih«, kar nakazuje na to, da je lahko City še boljši. In to deluje zares zastrašujoče. Ne pozabimo, sinje modri so doslej igrali brez svojega nespornega vodje, nogometnega genija Kevina De Bruyneja. A vseeno pred derbijem vodilnih moštev zasedajo prvo mesto na prvenstveni tabeli.
Liverpool – zmagujejo tekme, na katerih so lani izgubljali točke
Kar nekaj je bilo v letošnji sezoni tekem, po katerih so si bili komentatorji in podrobni opazovalci angleškega nogometa enotni: »V lanski sezoni Liverpool takšne tekme ne bi zmagal«. Redsi so v tej sezoni v prvenstvu še neporaženi, po nizu sedmih zaporednih zmag pa so na zadnjih dveh tekmah vendarle pokazali nekaj ranljivosti. A iz obeh tekem proti Chelseaju lahko Jürgen Klopp povleče kar nekaj pozitivnih ugotovitev. Ligaški pokal je za večino najboljših ekip prej breme kot priložnost, sploh v zgodnji fazi tekmovanja. Izpada nihče ni pretirano obžaloval. Prvenstvena tekma je bila povsem druga slika moštva iz Liverpoola, ki pa je naletelo na zelo razpoloženi Chelsea. Modri so odigrali fantastično tekmo, kljub temu pa so Redsi iz Londona prinesli veliko točko. Dovolj je bil trenutek nogometne čarovnije Daniela Sturridga. In ravno rezervisti so letos, v primerjavi z lansko sezono, najmočnejša okrepitev Liverpoola. Klopp ima letos »v stanju pripravljenosti« nekatere sijajne posameznike (Sturridge, Shaqiri, Keita), ki lahko dodajo svoj delež v ključnih trenutkih tekem. Lani je bil ob fantastičnem napadalnem trojčku napadalna alternativa Dominic Solanke … razlika je očitna. Čaka se ponoven razcvet Salaha, ki evidentno igra v krču velikih pričakovanj po lanski sanjski sezoni. Neumno bi bilo pričakovati, da bo Egipčan ponovil uspehe iz minule sezone, se jim bo pa moral precej približati, če bodo Liverpoolčani želeli ob koncu sezone v svoje vitrine pospraviti prvo lovoriko v eri Jürgena Kloppa …
Chelsea – ekspresna transformacija sistema, ki prinaša rezultate
Maurizio Sarri, iskrene čestitke in globok poklon. Samo to lahko zapišemo ob številnih novostih, ki jih je v igro Chelseaja vpeljal italijanski strateg. Chelsea letos igra dinamično, hitro, enostavno, a hkrati zbrano ter preudarno. Za slog igre, ki je dobil ime »Sarri-ball« potrebujete prave nogometaše oziroma zdi se, da predvsem enega nogometaša. Sedaj je povsem jasno, zakaj je med poletjem Sarri na Otok na vsak način s seboj pripeljati Jorginha. Italijanski Brazilec je srce njegove igre, ki se začne »od vratarja naprej«. Ko se zdi, da je ekipa Chelseaja v težavah zaradi pritiska nasprotnika, se v grajenje igre vključi Jorginho in s hitro podajo ali dvema z lahkoto rešuje situacije. Oživel je tudi David Luiz, ki mu je ta način igre očitno pisan na kožo. O Edenu Hazadu pa tako ne gre izgubljati besed. Trenutno je Belgijec verjetno najboljši posameznik lige, čeprav so ta ocenjevanja sila nehvaležna. Kaj še manjka Chelseaju? Jasno, centralni napadalec, klasična špica, ki bo dosegla 20+ golov na sezono.
Korak ali dva za najboljšimi
Ostali klubi bodo vsaj glede na videno na uvodu sezone težko sledili tempu vodilne trojke. Tottenham je poleti očitno zamudil veliko priložnost za to, da postane resen kandidat za naslov prvaka. Pomanjkanje pravih okrepitev se je opazilo predvsem na gostovanju pri Watfordu, ko trener Pochettino na klopi ni imel dovolj rešitev, ki bi zamenjale očitno nerazpoložene prvokategornike. In saj veste, ravno takšne (male) tekme navadno odločajo o tem, kdo se lahko resno poteguje za naslov. Arsenal je po drugi strani vse »male« tekme zmagal. Izgubil pa je uvodna derbija proti Chelseaju in Cityju, ki pa sta bila glede na kratek čas, ki ga je imel Unai Emery za pripravo moštva, vendarle nekako razumljiva. Od tedaj Topničarjem dejansko ne gre prav veliko očitati, a vendarle bi jih zelo težko postavili na nivo vodilne trojke. Težava Arsenala je predvsem zelo luknjičasta obramba, z nekaj več sreče bi lahko minuli konec tedna že Watford poskrbel za nov spodrsljaj Londončanov, ki jih potemtakem niti ne bi omenjali kot morebitne kandidate za to, da se vključijo v »ligo znotraj lige«. Kot ne omenjamo Manchester Uniteda, ki trenutno »igra« v neki drugi dimenziji in se bolj kot zaradi nogometa na naslovnicah časopisov pojavlja zaradi igric iz zakulisja.
Veste, verjetno jim ne bo uspelo
Cardiffu in Huddersfieldu z veliko verjetnostjo. Namreč to, da se bodo obdržali med elito. Glavni razlog je pri obeh moštvih enak, enostavno preslabe rešitve v napadu za ta nivo nogometa. Premalo kreativne, premalo »ubijalske«, premalo razigrane. Težko, res težko bo ta dvojec tudi v sezoni 2019/2020 igral med elito. Cardiff je na zadnjem srečanju proti Burnleyju sicer pokazal precej, a je bil v zaključkih akcij absolutno premalo konkreten. In na takšnih srečanjih bi Modre ptice enostavno morale zbirati točke, če bi želele ostati med elito. Zgodba zase je Newcastle. Klub je ujetnik predsednika Mika Ashleyja, ki je več kot očitno boljši poslovnež kot nogometni poznavalec. V moštvu Rafe Beniteza sicer ne manjka kvalitete, a so nekatere kadrovske poteze tako bizarne, da jih težko razumejo tudi bolj površni spremljevalci nogometa. Zakaj so Srake na posodo poslale hitrega, energičnega in nepredvidljivega Dwighta Gayla in namesto njega pripeljale okornega, počasnega »tanka« Salomona Rondona, vedo samo vodilni možje črno-belih. Rezultati njihovih potez so vsekakor porazni in navijači enega zgodovinsko najbolj uglednih angleških klubov so popolnoma upravičeno razjarjeni.
