Vsi navdušenci nad Premier ligo smo z rdečo barvo označili 9. avgust. To je dan, ko se vrne tisto, kar nam ob sobotah in nedeljah pomaga preboleti mačka, to je tisto, kar v nas zbudi veselje ali žalost – odvisno od tega kako uspešen je klub, za katerega bije naše srce, to je tisto, zaradi česar se lahko hvalimo pred prijatelji, ko v Fantasyju zberemo več točk od njih. To je Premier liga, najzanimivejše, najbolj konkurenčno in najbolj kakovostno državno nogometno tekmovanje na zemeljski obli. Kaj prinaša nova sezona? Preverimo v naslednjih nekaj minutah.
Vsaka sezona Premier lige je poglavje zase. Ko nogometaši vsako leto znova začenjajo najmočnejše angleško nogometno tekmovanje, se vrstijo napovedi, mnenja, pričakovanja – kaj vse nas čaka tja do konca maja, ko pade zastor na sezono Premier lige. A saj veste, kako je s temi napovedmi, nekatere so točne, druge popolnoma zgrešijo, zagotovo pa nam vsem skupaj popestrijo zadnje dneve in ure pred začetkom sezone ter poskrbijo za vročo debato med nogometnimi navdušenci. Zato kar začnimo, poglejmo, kaj nas čaka v sezoni 2019/2020.
Nadaljevanje zgodovinskega dvoboja
Lanska sezona je postregla z zares izjemnim, zgodovinskim dvobojem za naslov angleškega prvaka. Liverpoolu kljub osvojenim 97 točkam naposled ni uspelo prekiniti dolgoletne suše in ostaja brez naslova v sodobni različici Premier lige, so pa Redsi poskrbeli za to, da se je moral dominantni Manchester City še kako potruditi za ubranitev angleškega naslova – in za to so bili “nagrajeni” z lovoriko v Ligi prvakov. Če vprašate kluba, bi verjetno lovoriki brez pomisleka zamenjala, tudi letos pa so Meščani in Redsi med najresnejšimi kandidati za zmago v obeh omenjenih tekmovanjih. City je s svojimi neomejenimi finančnimi sredstvi opravil še nekaj lepotnih popravkov v ekipi, a za zdaj je edina okrepitev, ki bo bržkone takoj uvrščena v udarno zasedbo, Španec Rodri, prišlek iz madridskega Atletica. Guardiolin stroj deluje pravzaprav brez napak, tudi v novi sezoni ima Španec na vsakem položaju dva igralca najvišjega kakovostnega razreda in sinje modri so brez dvoma najresnejši kandidat za letošnji naslov v Premier ligi.
V središču pozornosti: Pri Cityju bodo neizprosni že boji za mesto v začetni enajsterici. Stones – Otamendi, Walker – Cancelo, Mendy – Zinchenko, Rodri – David Silva, Bernardo – Sane, Aguero – Jesus. Vse to je najboljši pokazatelj tega, kako širok kader ima na voljo Guardiola. Po drugi strani pa je to prava nočna mora Fantasy managerjev …
Že lani je angleška javnost napovedovala, da je lahko le Kloppov Liverpool resen Cityjev protikandidat za naslov angleškega prvaka in po lanski odlični sezoni so se delnice moštva iz mesta Beatlov še povečale. Liverpool poleti ni kupoval, a zdi se, da za to tudi ni bilo nobene prave potrebe. Ekipa, ki jo vodi ena najboljših napadalnih trojk na svetu, je pred lansko sezono pokrpala obrambne luknje in bo letos skušala graditi na uspehih iz minule sezone. Po dolgotrajnih poškodbah so novo tekmovalno obdobje znova zdravi pričakali Adam Lallana, Joe Gomez in Alex Oxlade-Chamberlain in če temu dodamo še prerojenega Divocka Origija, so to izvrstne “interne” okrepitve Liverpoola.
V središču pozornosti: Edino nevarnost za Kloppove načrte predstavlja možnost, da se denimo poškoduje nekdo izmed udarnega trojca Mane-Salah-Firmino. Tu pravih alternativ ni, a pravzaprav je zamenjave zanje skoraj nemogoče pripeljati v klub. Te nogometaše lahko adekvatno zamenjajo zgolj nogometaši najvišjega nogometnega razreda, ki pa bodo težko prestopili v klub, v katerem bo njihova vloga čakanje na poškodbe koga iz udarne zasedbe …
Pričakujemo lahko torej nadaljevanje dvoboja City proti Liverpoolu, za nekakšen uvod pa je že poskrbela tekma angleškega superpokala, v kateri so bili znova za odtenek boljši sinje modri. Težko, ampak res težko, bo katera izmed ostalih ekip tako konstantna, da bi se lahko vmešala v ta dvoboj za angleški naslov. Ne pozabimo, lani je bil le en poraz Liverpoola dovolj, da Redsi niso osvojili naslova!
Spremenjene identitete v upanju na (še) boljši jutri
Ker gremo lepo po vrstnem redu lanske sezone, je sedaj na sporedu Chelsea, čeprav je težko verjeti, da bodo londonski modri tudi v letošnji sezoni končali tako visoko. Boj za mesta, ki vodijo v Ligo prvakov, je bržkone skrajen domet prenovljenega Chelseaja, za krmilo katerega je sedla klubska legenda Frank Lampard. Odveč je poudarjati, da popularni “Lamps” nima managerskih izkušenj na tem nivoju, nobena skrivnost prav tako ni, da imajo Londončani velike težave zaradi prepovedi kupovanja novih nogometašev. Chelsea se je tako zatekel k svoji armadi fantov, ki so v zadnjih letih potovali gori, doli, naokoli in se dokazovali po raznoraznih klubih širom Evrope. V prvi plan so tako postavljeni denimo branilec Kurt Zouma pa napadalca Mitchy Batshuayi in Tammy Abraham, verjetno pa bosta znova pomembnejša člana moštva tudi Tiemuye Bakayoko in celo Kennedy, ki sta bila vmes pravzaprav že prečrtana v načrtih Chelseaja. Da se razumemo, to so nogometaši, ki so se v določeni meri že dokazali na nekem nivoju nogometa, ampak ali lahko zasedbo Chelseaja v resnici primerjamo z moštvoma Cityja in Liverpoola? Verjetno le v najbolj optimističnih sanjah navijačev prvakov iz sezone 2016/2017.
V središču pozornosti: Dirigentska palica Chelseaja je v rokah Rossa Barkleyja, fanta, ki je žal poznan po tem, da odpove, ko ga ekipa najbolj potrebuje. Barkley je sijajno oddelal predsezono in to je verjetno njegova zadnja priložnost, da upraviči svoj potencial in postane igralec elitnega angleškega nogometnega razreda.
Mauriciu Pochettinu je v zadnjih letih Tottenham uspelo premakniti v najvišji razred ne samo angleškega, temveč kar evropskega nogometa. Spursi v finalu Lige prvakov? Še pred nekaj leti bi bilo kaj takega nepojmljivo, lani pa je Londončanom uspelo ravno to. In to kljub temu, da so v zadnjih sezonah postali sinonim za klub, ki ne razmetava denarja. Pochettino je uspehe gradil na temeljih do potankosti uigranega jedra ekipe, ki je nespremenjeno že leta – Tottenham se je na čelu z alfo in omego poslovnega dela kluba Danielom Levyjem uveljavil kot izjemno trd pogajalec in tudi letos so Spursi zadržali vse svoje nosilce igre. Tottenham je danes zelo kvalitetno moštvo, ki vedno velja za resnega kandidata za kakšno lovoriko … vse do takrat, ko so na sporedu odločilne tekme, takrat pa Londončani kot po pravilu popolnoma zatajijo. Njihove vitrine so prazne že 11 let in pol.
V središču pozornosti: Tottenham je doslej blestel predvsem po uigranosti svojega jedra ekipe. No ta prestopni rok je bil za Londončane vendarle precej bolj aktiven kot prejšnji. Naloga Pochettina bo zagotovo čim hitreje uigrati novince – Tanguy Ndombele je pri Spursih že določeno obdobje in je že osvojil osnove nogometne filozofije, ki jo zagovarja Argentinec, Giovani Lo Celso in Ryan Sessegnon pa sta nakupa zadnjega dne prestopnega roka in bosta zagotovo še potrebovala nekaj časa, da se privadita zakonitostim igre Tottenhama. Če pa želiš naskakovati najvišja mesta v Premier ligi, časa nikoli ni veliko …
Arsenal še išče svojo identiteto po odhodu Arsena Wengerja in prihodu Unaia Emeryja. Nobenega dvoma ni, da Topničarji premorejo celo vrsto kakovostnih nogometašev, ki so sposobni s potezo ali dvema rešiti tekmo, največja težava Londončanov pa je konstantnost. Na eni strani je Arsenal lani pokazal nekaj fantastičnih predstav, po drugi pa zapravil celo kopico točk, ki jih nikakor ne smeš izpustiti iz rok, če se želiš boriti za najvišja mesta v Premier ligi.
V središču pozornosti: Arsenalova obramba je v lanski sezoni na trenutke delovala tako slabo, da bi jo zlahka primerjali s kakšno obrambno vrsto klubov iz precej nižjih ravni angleškega nogometa. Če smo nekoliko predrzni, je bila tako slaba, kot so obrambe v škotski ligi (škotski nogomet je v Angliji vedno zgolj in samo tarča posmeha op. a.). Sta David Luiz in Kieran Tierney pravi rešitvi tega problema? Zagotovo sta poizkus rešitve, njuno dejansko vrednost pa bo pokazal čas. Glede na to, da je Luiz znan kot nogometaš, ki si na trenutke privošči skorajda neverjetne neumnosti in da Tierney prihaja ravno iz prej omenjene škotske lige, določeni dvomi zagotovo obstajajo. Ampak, hej, vse je bolje kot biti odvisen od Shkodrana Mustafija.
No, pa smo naposled pri Manchester Unitedu. Najtrofejnejši angleški klub je po odhodu Alexa Fergusona utonil v zimski spanec in ga niso uspela prebuditi niti izjemno uveljavljena trenerska imena na čelu z Josejem Mourinhem. Kaj torej storiti? United je znova spremenil identiteto, vodenje prvega moštva je zaupal ljubljencu navijačev Oleju Gunnarju Solskjaerju, ki pa nima nobenih trenerskih izkušenj na tem nivoju in za katerega je vodenje Uniteda zagotovo odskočna deska izjemne kariere ali pa padec v brezno trenerske anonimnosti. Pa brez pritiska, Ole …
V središču pozornosti: Celotna ekipa Manchester Uniteda je vedno v središču pozornosti. Pa naj bo United prvi ali šesti. Še posebej izpostavljen pa bo jasno Harry Maguire, novi najdražji branilec na svetu. Če bo šel po sledeh svojega predhodnika s tem nazivom Virgila Van Dijka, potem se Vragom obeta sijajna sezona. Če pa se bo zgledoval po svojih štoperskih kolegih pri Unitedu … Po odhodu Lukakuja pa v središče pozornosti stopa tudi Anthony Martial. Dvomov ne sme biti, to je Francozova (zadnja?!) priložnost, da se izkaže kot igralec najvišjega razreda, kot igralec, ki prevzema odgovornost v ključnih trenutkih. Takšnih fantov je v nekem drugem obdobju pri Unitedu kar mrgolelo, danes pa ob muhastem Pogbaju, izgubljenemu Sanchezu in še vedno preveč zelenemu Rashfordu Vragi igralca takšnih kvalitet in predvsem karakternih lastnosti nujno potrebujejo.
Življenje v divji džungli sredine premierligaške tabele
Lahko si sedmi in je tvoja sezona odlična, lahko si 10. in je še vedno zelo dobra, lahko pa si 17. in si za las rešiš kožo ter obstaneš med elito. Moštva, ki se znajdejo na mestih od 7. do 17. , kot po pravilu v Premier ligi ne ločuje prav dosti. Sploh v današnjem času, ko imajo tudi ti klubi na voljo ogromne količine denarja, Premier liga pa je tako privlačno tekmovanje, da v svoje vrste brez večjih težav pripeljejo nogometaše zelo visokih razredov evropskega nogometa. V tej divjini vendarle za las izstopajo Everton, Wolverhampton in Leicester, ekipe, ki imajo na voljo zares celo kopico izvrstnih nogometašev in so glavne kandidatke za najvišja mesta v tej nori dirki za sedmim mestom, ki navadno prinaša evropsko vozovnico. Seveda, poleti so se krepili tudi ostali klubi v tem naboru, a napovedovati, kaj se bo dogajalo v tej zmešnjavi zelo primerljivih kolektivov, bi bila prava mala norost.
Cilj? Preživeti
Doslej smo Premier ligo torej razdelili nekako takole: City / Liverpol – Chelsea / Tottenham / Arsenal / Manchester United – divja sredina tabele. Ostane nam torej le še napoved boja za obstanek. Najprej je jasno potrebno preveriti, v kakšni podobi se bodo predstavili novinci v Premier ligi. Norwich je zelo malo spreminjal moštvo, ki mu je lani prineslo naslov v Championshipu. Pravilno, pametno? Razkorak med elito in drugim razredom je precejšen, so pa nekateri klubi vendarle že dokazali, da lahko tudi z ohranitvijo ekipe, ki si je izborila nastop v Premier ligi, v njej tudi obstanejo. Sheffield United? Beri opis za Norwich. Še najbolj v tem primeru izstopa Aston Villa, ekipa, ki je za okrepitve v tem prestopnem roku porabila kar 145 milijonov funtov! 12 novih obrazov v moštvu iz Birminghama nakazuje, da se je Villa resno lotila izziva ponovne vrnitve med elito. Toda … se spomnite Fulhama? Tudi Kočarji so pred lansko sezono s številnimi novinci napovedovali celo boj za zgornji del tabele, a namesto tega ekspresno poleteli nazaj v Championship. Koga še omeniti v tej kategoriji? Zagotovo Brighton, Galebi niso veliko vlagali v ekipo, ki je v zadnjih dveh sezonah sicer obstala med elito, a vedno znova ostaja med resnimi kandidati za izpad. Dodali bi še Newcastle. Zakaj? Ker ga vodi Steve Bruce, strokovnjak za neuspehe.
Maksimalen užitek v novi sezoni Premier lige vam želimo!
