Tottenham ponižan. Spursi poraženi. Pochettinova četa spet izgubila. To so naslovi, ki jih v zadnjem času vse pogosteje lahko zasledimo širom svetovnih medijev. Če smo ob prvem porazu z Newcastlom še dejali, da gre le za spodrsljaj in neuigranost ekipe na začetku sezone, pa je sramota na tekmi z Bayernom in predvsem visok poraz z Brightonom razkril, da gre za veliko globlje težave.
Večkrat vidimo, da klubi plačujejo ti. “evropski davek“, ko po uspešni sezoni, v naslednjem letu v domačem prvenstvu povsem popustijo, predvsem zaradi igranja tekem v enem izmed evropskih tekmovanj. A to se dogaja manjšim klubom, ki niso vajeni igranja v ritmu sreda-sobota, vsekakor pa se to ne bi smelo dogoditi klubu, ki je vsega štiri mesece nazaj igral finale Lige prvakov.
Privrženci Spursov, obrnite se stran, na vrsti je namreč nekaj statistike. Spursi so v letu 2019 nanizali kar 17 porazov, največ med vsemi klubi v Premier League. Forma v gosteh je več kot klavrna, na zadnjih 18 gostovanjih v vseh tekmovanjih so zmagali vsega trikrat, s tem, da zadnja zmaga datira v maj, ko so v polfinalu Lige prvakov slavili proti Ajaxu.
Kje začeti iskati izvor težav? Pochettino je priznal, da je vzdušje znotraj ekipe slabo, a težko rečemo, da je to presenečenje. Pa ne zato, ker porazi v slabo voljo spravijo prav vsakogar, pač pa zato, ker so nekateri igralci Spursov v novo sezono že vstopili slabovoljni. Glavni predstavnik omenjene skupinice je Christian Eriksen, ki je poleti jasno naznanil, da je prišel čas za nove izzive, a so Spursi to namerno preslišali in naposled Danca uspeli zadržati v svoji ekipi. Pogodba se vezistu izteče konec sezone in v kolikor se bo odvijala po trenutno zarisanih poteh, bo ta verjetno zadnja Eriksonova v dresu Tottenhama. Londončani bodo tako ostali brez zajetnega kupčka denarja, trenutna ocena tržne vrednosti danske desetice je namreč 100 milijonov evrov.
OBRAMBA SLABA KOT ŠE NIKOLI
Ni pa Eriksen edini, katerega usoda v severnem Londonu je negotova. Podobna zgodba se dogaja tudi branilskemu paru, saj tako Jan Vertonghen kot tudi Toby Alderweireld, ne vesta, kje bosta igrala v prihodnji sezoni. Morda je tudi to razlog, da je letos obramba Tottenhama najslabša v zadnjih letih. Če so Spursi v preteklih sezonah sloveli kot odlična obrambna ekipa, ki je skozi celotno sezono prejemala malo zadetkov, pa je letos slika obrnjena na glavo. Na zadnjih dveh tekmah so iz svoje mreže pobrali deset žog, v domačem prvenstvu pa na tekmo povprečno prejmejo 1,5 zadetka. Tako vas verjetno ne bo presenetil podatek, da so na enajstih tekmah svojo mrežo uspeli ohraniti nedotaknjeno le dvakrat – prvič ob visoki zmagi proti Crystal Palacu, drugič pa v pokalnem tekmovanju proti četrtoligašu Colchestru. A tudi tako imenovani »clean sheet« jim tedaj ni pomagal preprečiti blamaže, saj jih je Colshester premagal po izvajanju enajstmetrovk in tako še dodatno vtrl sol v že tako boleče rane.
Da so skrbi Mauricia Pochettina še večje, je poskrbela poškodba prvega vratarja Huga Llorisa, ki je na tekmi z Brightonom nerodno pristal na roko in bo po predvidevanjih nekaterih strokovnjakov z igrišč odsoten kar nekaj časa. V vrata bo tako stopil Paulo Gazzaniga, ki je letos že branil na tekmi z Leicestrom in Brightnom, oba dvoboja pa je zaključil s sklonjeno glavo.
VEZISTI IZGUBLENI V PROSTORU IN ČASU
Če je obramba kriva za goro prejetih zadetkov, pa vezistom lahko naložimo krivdo za premalo število doseženih zadetkov. Pa ne gre za to, da bi jih krivili, da ne dosegajo zadetkov, daleč od tega. Problem je, da ne ustvarjajo priložnosti. Tottenham v povprečju doseže slaba dva zadetka na tekmo, velik delež pri tem doprinese Harry Kane, ki je nekako še edina stalnica v ekipi, a tudi Anglež na tekmi v povprečju sproži manj strelov kot v zadnjih sezonah. Trije streli in en zadetek, to je povprečje Kanea v letošnji sezoni na tekmah Premier League. Zaenkrat torej vsaj on, s svojo neverjetno učinkovitostjo, omogoča, da se ekipa bori za zmago. Kaj pa se bo zgodilo, ko bo zapravljal priložnosti? Eno izmed njih je že zapravil na tekmi z Brightnom. Napadalci morajo dobiti uporabne žoge, da lahko predstavljajo nevarnost nasprotnikom, seveda pa vsaka ne bo končala za hrbtom vratarja. Treba je streljati petkrat, šestkrat, sedemkrat, a to težko narediš, če ne dobiš pravih podaj v zadnji tretjini igrišča.
Tu pa se torej pokaže letošnji manko vezistov. Nezadovoljni Eriksen igra eno najmanj učinkovitih sezon, na tekmo ustvari najmanj ključnih podaj v zadnjih letih, vendar pa Danec predstavlja še najbolj svetlo točko vezne linije. Dele Alli se počasi vrača po poškodbi zadnje stegenske mišice, vendar opravičila za njegove slabe predstave ne gre iskati v poškodbi. Ta se je namreč sanirala že mesec dni nazaj, poleg tega pa gre za tipično nogometno poškodbo, ki po ozdravljenju ne predstavlja prevelikih težav. Nekdanji čudežni deček angleškega nogometa je v uvodnem krogu Lige prvakov proti Olympiacosu igral slabo, »formo« pa je nato prenesel tudi na tekmo z Bayernom Munichom, kjer je še enkrat več pogorel. To je botrovalo k temu, da ga Gareth Southgate po dolgem času ni vpoklical v reprezentanco, katere jedro Alli tvori že od leta 2015.
Razočarali so tudi drugi vezisti. Pochettino zagotovo pogreša zadetke Erika Lamele, dosegel je namreč le enega, predvsem pa so popolnoma razočarali prišleki v poletnem prestopnem roku. Giovanni Lo Celso je hitro staknil poškodbo in je na stranskem tiru že mesec dni, pričakuje pa se, da bo tam ostal še vsaj do konca oktobra. Rekordni nakup Tanguy Ndombele prav tako ne upravičuje svoje kupnine. Šestdeset milijonov, kolikor so zanj plačali Lyonu, se trenutno zdi popolnoma pretirana cena, saj Francoz, roko na srce, na igrišču še ni pokazal ničesar omembe vrednega.
NAPAD(ALEC) EDINA SVETLA TOČKA
Omenili smo že, da je edini, ki igra na svojem nivoju Harry Kane, a Tottenham bo v napadu potreboval več kot le razpoloženega Angleža. Tu ciljamo predvsem na Sona Heung-Mina ter Lucasa Mouro, ki sta lansko sezono s Kanom tvorila enega nevarnejših napadov lige. Korejec statistično sicer ne izgleda tako slabo, na šestih tekmah angleškega prvenstva je dosegel dva zadetka ter prispeval tri asistence, vendar pa bo moral tudi on na svoja ramena prevzeti breme kluba in poskrbeti za kakšno zmago več. Na drugi strani Brazilec Moura predstavlja le bledo senco svoje lanske podobe, ko je v zaključku sezone ekipi ključno pomagal do debitantske uvrstitve v finale Lige prvakov. Zadetek ter asistenca sta veliko premalo za igralca, ki bi moral s tekme v tekmo predstavljati nevarnost nasprotnikom.
KAKO NAPREJ?
To je verjetno vprašanje, ki si ga trenutno zastavlja vsak privrženec Londončanov, predvsem pa si ga mora zastavljati Pochettino s svojimi pomočniki. Argentinec je že dejal, da pogled usmerja proti januarju, ko bo skušal z najdbami na nogometni tržnici reševati težave, ki so se in se še bodo pojavljale. Vendar pa bo en prestopni rok morda premalo, za rešitev težav, ki imajo, kot vse bolj kaže, veliko globlje korenine, kot smo mislili po porazu z Newcastlom.
V javnosti se vse bolj sprašujejo, ali bo strateg na klopi sploh zdržal do januarja, takšne krize namreč Tottenham pod njegovo taktirko še ni imel. Argentinec se za svoje mesto sicer ne boji, pred dnevi je dejal, da na klopi lahko ostane še pet let ali več, vprašanje pa je, ali se z njegovo miselnostjo strinja Daniel Levy, ki pri Tottenhamu, gledano s strani gradnje ekipe, v rokah drži škarje in platno.
Reprezentančni odmor bo Spursom zagotovo dobro del. Igralci bodo nekoliko pozabili na klubsko dogajanje, Pochettino bo imel s svojim štabom čas, da najde rešitve, navijači pa bodo vsaj malo predahnili od vsakotedenskih šokov.
Po premoru Tottenham čaka domača tekma z zadnjeuvrščenim Watfordom in zdi se, da ne bi mogla priti ob bolj pravem času. Sršeni preživljajo še večjo krizo kot četa Pochettina, kar bi Londončanom lahko omogočilo, da si vsaj nekoliko obliznejo rane in povrnejo samozavest, ki jo bodo v nadaljevanju sezone še krvavo potrebovali.
