Čarovnik. Genij. Veleum. Vse to so nazivi, ki si jih je v letošnji sezoni prislužil italijanski strateg. Povsem upravičeno. Uspelo mu je nemogoče, saj je (pod)povprečno ekipo Leicestra popeljal na sam vrh angleške lige in tako svetu dokazal, da je s pravim pristopom mogoče prav vse. Spoštujejo ga vsi, od nogometašev pa do trenerjev in to spoštovanje opravičuje iz dneva v dan. Pod lupo prihaja trener Lisic Claudio Ranieri.
Pečat v Catanzaru
Claudi Ranieri je bil 20. oktobra 1951 rojen v večnem mestu Rimu. Vse življenje je povezan z nogometom, tako ali drugače. Svojo nogometno pot je začel v klubu za katerega navija že vse življenje, v domači Romi. Svoj pečat pa takrat 23. letni branilec ni pustil, za Volkulje je odigral zgolj 6 tekem preden je bil posojen v Siracuso. Po zgolj eni sezoni je sledila nova selitev, tokrat v Catanzaro, kjer je našel svoje mesto pod soncem. V osmih sezonah, ki jih je preživel na jugu Apeninskega polotoka je odigral 225 tekem ter osemkrat zadel. Bil je eden ključnih mož, ki je ekipi pomagal do kar dveh napredovanj na višji nivo tekmovanja. Ko je bil večji del nogometne kariere že za njim se je preselil v Catanio. V dveh sezonah kolikor jih je preživel v novem klubu je takrat 31-letnik odigral 92 tekem ter prispeval en zadetek, kar je bilo dovolj da je ekipa znova napredovala v višjo ligo. Zadnja leta kariere je odigral na Siciliji pri tamkajšnjem Palermu. V 40 tekmah je znova dokazal, da gre za dobrega branilca, saj je tudi s Palermom uspel napredovati v višji nivo tekmovanja. Pri 35 letih je Ranieri nogometne čevlje obesil na klin in nemudoma zaplaval v trenerske vode.
Iskanje mesta pod trenerskim soncem
Prvo službo je dobil že istega leta, ko je zaključil nogometno kariero, kot svojega stratega ga je vzel amaterski klub Vigor Lamezia, a ga prav dolgo niso uspeli zadržati, predvsem zaradi Ranierijeve želje po treniranju profesionalnega kluba. Želja se mu je uresničila, za svojega trenerja ga je imenoval klub iz majhnega mesta Pozzuoli. Dve leti pri Puteolani sta bili dovolj, da je prišel na radar nekoliko večjih klubov in tako ga je za šefa stroke imenoval Cagliari, ki je tedaj igral v tretji italijanski ligi. Odločitev se je Sardincem obrestovala, saj je Claudio s svojimi fanti v le dveh sezonah iz tretje lige napredoval v elitno italijansko ligo, ob tem pa leta 1989 osvojil še Italijanski pokal Serie C. Rezultati seveda niso ostali neopaženi in Claudio je dobil ponudbo iz mafijskega mesta Neaplja, kjer si ga je zaželel tamkajšnji Napoli. Ranieri je ponudbo sprejel in se zopet po le dveh sezonah poslovil od tedanjega delodajalca.
Finančno nestabilni Napoli je v prvi sezoni pod taktirko Italijana igral dobro, v Serie A končal na visokem četrtem mestu ter se tako kvalificiral v pokal UEFA, ki ga danes poznamo pod imenom Liga Evropa. Lastnik kluba pa z uspehom ni bil povsem zadovoljen, saj je v prvi vrsti zahteval lovorike, ki pa jih Ranieriju ni uspelo osvojiti. Z negotovostjo se je strateg podal v drugo sezono na klopi Napolija, a se je ta kaj kmalu končala. Corrado Ferlaino, tedanji lastnik kluba, je Ranierija, po tem ko so njegovi varovanci izpadli v drugem krogu pokala UEFA, odpustil in tako je bil Italijanski trener zopet na tržnici dela. Njegova zapuščina v Neaplju pa je vseeno vredna omembe, kajti Claudio je v prvo ekipo takrat prvič uvrstil Gianfranca Zolo, ki je imel kasneje lepo in uspešno kariero.
Svojega dela na Apeninskem otoku pa Ranieri še ni opravil. Preselil se je k Fiorentini, ki si je kot glavni cilj zadala uvrstitev v Serie A, saj so dotlej igrali v nižjem rangu tekmovanja. Ranieri je lastnikom ustregel in vijolične popeljal v Serie A že kar prvo sezono. Tam so nameravali tudi ostati in to jim je dobro uspevalo. V sezoni 1995-1996, tretji od kar jih je vodil Italijan, so osvojili Italijanski pokal ter nato pred začetkom naslednje sezone še italijanski superpokal. V zgolj treh sezonah je prekaljenemu mačku uspelo narediti ekipo, ki je bila konkurenčna za sam vrh. A osvojiti ga niso uspeli, sezono so končali na četrtem mestu kar jim je prineslo vstopnico za nastopanje v Pokalu pokalnih zmagovalcev, takrat tretjemu najprestižnejšemu evropskemu tekmovanju. Vso moč in znanje, ki so ga premogli so nato v naslednji sezoni Firenčani usmerili v mednarodno tekmovanje, kar je botrovalo k slabšemu rezultatu na domači sceni. Na koncu sezone so se morali zadovoljiti z devetim mestom, a uvrstitev je odtehtala dobra evropska sezona, kjer so prišli celo do polfinala, a tam morali priznati premoč katalonskemu velikanu Barceloni.
Še na drugi polotok
Z uspehi v svojem rezimeju pa je Ranieri postal zanimiv tudi za velikane v drugih državah Evrope. Najmočneje si ga je želela Valencia in ga naposled tudi pripeljala še na drugi evropski polotok. Kmalu je pokazal zakaj je bil pripeljan, Netopirje iz Valencie je v prvi sezoni vodil do zmage v Pokalu Intertoto, ki danes zaradi spremenjenih pravil ne obstaja več. Tudi drugo sezono je končal dobro, veselili so se četrtega mesta v La Ligi, ki jim je prinašal pravico do nastopa v kvalifikacijah za Ligo prvakov, poleg tega pa so dvignili še španski kraljevi pokal, ki je bil že šesti v zgodovini kluba. Dobro zapisan v srcih navijačev je klub zapustil in se odpravil novim izzivom naproti, navijači pa so njegovo ime vzklikali še dolgo po tem, saj so ga imeli za glavnega »krivca«, da je Valencia prišla do tam kjer je bila. Hvalili so njegovo taktično dovršenost, ki jo je dosegel s klasično postavitvijo 4-4-2. Valencia je bila pod taktirko Ranierija znana kot ekipa, ki izvaja smrtonosne protinapade, posest skuša pridobiti že visoko na nasprotnikovi polovice, predvsem pa kot ekipa z granitno obrambo. Claudio je svojo pot nadaljeval pri Atleticu iz Madrida, a kmalu začel doživljati obratno zgodbo kot v Valencii. Administrativne težave kluba so se začele odražati tudi na igrišču, kjer igralci niso uspeli prikazati predstav, ki jih od takega kluba pričakujejo navijači. Vse skupaj je vodilo v cono izpada in Ranieri je prvi zapustil potapljajočo ladjo. Dal je odpoved in s tem preprečil, da bi ga klubski veljaki odpustili.
Otoške izkušnje
Septembra 2000 je bil Italijan predstavljen na Stamford Bridge, kjer je prevzel vodenje Chelsea. Takoj se je pojavil problem, saj je Ranieri znal le nekaj osnovnih besed angleščine, zato so mu igralci, ki so znali italijansko in špansko pomagali s prevajanjem. Mogoče je bil tudi to razlog za nekoliko manj uspešno sezono angleškega velikana. Sezono so končali na 6. mestu, ki jih je vodilo v UEFA Cup. Claudiu to ni bilo povšeči, zato je sklenil, da je ekipo potrebno pomladiti. V klub je pripeljal mlade nadobudne veziste, Franka Lamparda iz West Hama, Emmanuela Petita in Boudewijna Zendna iz Barcelone ter Jesperja Grønkjærja iz Ajaxa. Pomladil je tudi obrambo, v svoje vrste je pripeljal Williama Gallasa, ki je do tedaj nastopal za Olympique Marseille. Za okrepitve je porabil preko 30 milijonov funtov, a s tem se ni preveč obremenjeval.
Kritike pa so se nadaljevale, saj navijačem ni bilo všeč, da je prodal njihovega ljubljenca Dennisa Wisea, predvsem pa jim ni bilo všeč to, da se stanje na lestvici ni izboljšalo. Znova so končali na šestem mestu, a se uvrstili v finale FA pokala, kjer pa so naposled izgubili proti mestnemu tekmecu Arsenalu. Mediji so Ranierija stalno napadali in kritizirali zaradi prevelike rotacije svoje ekipe, nadeli so mu celo vzdevek »The Tinkerman«. Krivulja se je nato le začela dvigati, Ranieri je s svojimi varovanci v naslednji sezoni osvojil četrto mesto in se končno uvrstil v Ligo prvakov. A klub je bil finančno zelo slab, kar je Ranieriju onemogočilo zapravljanje na trgu igralcev. Edina okrepitev, ki jo je pripeljal v klub je bil Enrique de Lucas, ki je v London prišel brez odškodnine. Italijana pa finančna omejenost ni ustavila, v prvo ekipo je začel uvajati mlade nogometaše Chelseaja, med njimi tudi zdajšnjega kapetana Johna Terryja, pa Roberta Hutha in Charltona Cola.
Posijali pa so boljši časi, klub je prevzel ruski milijarder Roman Abramovič in s tem je bilo finančnih težav konec. Ranieri je dobil velik sklad za nakup novih moči, a obenem trepetal za svoj stolček. 120 milijonov funtov, ki jih je zapravil za okrepitve je prineslo najboljšo uvrstitev Bluesov v 49. letih, saj so končali na drugem mestu. Uvrstitev jih je avtomatsko popeljala v Ligo prvakov, kjer so v naslednji sezoni šele v polfinalnem dvoboju izgubili proti AS Monacu. Krivca so našli v Ranieriju, ki je maja 2004 moral zapustiti klop Londončanov in svoje mesto prepustiti Joseju Mourinhu. David Platt, bivši angleški nogometaš, je ob tem dejal, da sta sestavljanje zmagovalne ekipi ter njeno vodenje do naslova dve popolnoma različni stvari. Claudio Ranieri pa je nasledniku zapustil dobro ekipo. John Terry, Frank Lampard, William Gallas, Wayne Bridge in Claude Makelele so bili vsi pripeljani s strani Italijana in prav ti igralci so v prihodnjih sezonah tvorili jedro zmagovalne ekipe. Ob svojem odhodu je Ranieri še svetoval naj klub kupi Didiera Drogbaja ter Arjena Robbena, igralca, ki sta kasneje pustila velik pečat v Londonu.
Valencia še drugič
Leta 2004, natančneje 8. junija se je Claudio vrnil v svoj nekdanji dom Valencio. Mestalla ga je sprejela odprtih rok, saj je v svoji prvi eri pustil zelo dober vtis. A zapolniti je moral velike čevlje, saj je njegov predhodnik Rafa Benitez, ki je med tem podpisal za Liverpool, preteklo sezono osvojil tako imenovanega dvojčka z zmago v La Ligi in osvojitvijo pokala UEFA. Danes 64-letnega stratega pa to ni prestrašilo in je nadaljeval uspešnost Netopirjev, ki so z zmago nad Portom osvojili Superpokal. Prišli pa so črni dnevi v katerih je Valencia zmagala le enkrat na sedmih tekmah in bila posledično tudi izločena iz Lige prvakov. Majhen žarek upanja je hitro ugasnil, ko so sredi januarja zopet odigrali šest tekem brez zmage. Kritike so postajale vse glasnejše, predvsem na račun okrepitev, ki jih je pripeljal v klub ter rednega ne igranja Pabla Aimarja. A še najbolj je gledalce in medije zmotilo tisto kar je motilo tudi otoške medije – ne konstantnost formacije in taktike. 5. februarja 2005, po izpadu Valencie iz pokala UEFA, je bil Ranieri odpuščen in zamenjan z Quique Sánchez Floresom. V zameno za prekinitev pogodbe pa je Italijan prejel 3 milijon angleških funtov.
V domovino
Dve leti prisilnega dopusta je prekinila pogodba z Parmo, ki je umirjenega stratega leta 2007 pripeljala nazaj na italijanske zelenice. Prvoligaša je Ranieri prevzel šele sredi sezone v kateri je bilo odigranih že 23 kol. Svojo prvo tekmo z novim klubom je izgubil, a nogometašem je to dalo motivacijo, ki jih je popeljala v dober niz rezultatov v katerem so na 10 tekmah zbrali 17 točk in s tem storili velik korak v boju za obstanek. Po kar nekaj presenetljivih zmagah, med katere se šteje tudi zmaga s 4-3 nad Palermom, je Parma osvojila končno 12. mesto in tako ostala v Serie A. Uspešna sezona je Ranieriju pomagala, da so se zanj zopet začeli zanimati večji klubi, med njimi Manchester City in Palermo. A Ranieri se ni odločil za nobenega izmed dvojice, saj je raje prevzel torinskega velikana Juventus. V Italijo pa je prišel še en trener, stari znanec Ranierija – Jose Mourinho, ki je Claudia nasledil na klopi Chelsea. Kontroverzni Portugalec in mirni Italijan sta se kaj kmalu zapletla v besedno vojno. Mourinho je Ranierija obsodil, da igra staromodno, kar je razlog, da v karieri še ni osvojil pomembnejše lovorike.
Ranieri je začel dobro predvsem v Ligi prvakov, kjer je Juventus premagal Real Madrid tako doma kot tudi v gosteh, nato pa so naleteli na mino imenovano Chelsea, ki je zaključila njihovo evropsko pot. Nič dobrega se ni obetalo Claudiu, ko njegove ekipa kar dva meseca ni uspela zmagati in tako zaključila sezono na le tretjem mestu. Pritisk je naraščal in stolček se je Italijanu vedno bolj majal, dokler niso vodilni možje Bianconerov sklicali urgentnega sestanka, katerega rezultat je bila odpustitev Ranierija.
Sloves je nekaj kar ostaja in prav to je Ranieriju pomagalo pri iskanju nove službe, ki jo je našel pri klubu za katerega je tudi sam igral – Romi. Kot velikemu navijaču Rome so se Italijanu uresničile sanje, saj je lahko vodil klub za katerega navija že praktično vse življenje. Kot že mnogokrat poprej je začel odlično in kmalu zmanjšal točkovno razliko med svojim klubom in vodilnim Intrjem. Sledil je derbi prav med omenjenima kluboma, ki ga je dodatno začinil še osebni dvoboj obeh trenerjev. Roma je slavila in prevzela vodstvo na lestvici, a ga v zadnjih petih tekmah ni uspela zadržati. Izgubila je bitko z Interjem, ki je v omenjeni sezoni osvojil trojčka (Italijanska liga, Italijanski pokal, Liga prvakov). Priložnost je za posmeh izkoristil Mourinho, ki je zopet našel način kako užaliti in ponižati nasprotnega stratega. Era na olimpijskem stadionu pa ni trajala dolgo, kajti Claudio je po zgolj letu in pol in nekoliko slabših rezultatih ponudil svoj odstop.
Preselil se je k velikemu tekmecu Interju in tam nasledil Giana Pierja Gasperinija, ki je bil zaradi slabih predstav odpuščen. Na svojem debiju pred navijači Nerazzurrov je slavil z 3-1, kar je bila sploh prva zmaga ekipe z Giuseppe Meazze v novi sezoni. Nekaj zmag vključno z zmago na mestnem derbiju jih je popeljalo v sam boj za naslov prvaka. Pravljica pa se je kaj kmalu sesula, saj so Interjevi igralci uspeli zmagati zgolj dvakrat na zadnjih 13 tekmah, kar je bil vzrok za odslovitev trenerja.
Zgrešene službe
Ranieri se je odločil, da bo prevzel vodenje Monaca in tako prevzel klub še iz četrte evropske države. Tedanji drugoligaš je imel velika pričakovanja, saj so ga prevzeli bogati lastniki. V prvi sezoni jim je uspel preboj v Ligue 1, saj so postali prvaki Ligue 2, to jim je uspelo prvič v zgodovini kluba. Sledila je druga sezona na klopi Monaca v kateri so igrali dobro in osvojili 80 točk, kar je bilo na koncu dovolj za drugo mesto, tik za PSG-jem. Maja 2014 pa se je Italijanu pogodba iztekla, a lastniki kluba iz monarhije, mu le-te niso želeli podaljšati. Prišel je čas za nove izzive, vsaj tako je to videl Ranieri, ko se je podal v selektorske vode. Prevzel je reprezentanco Grčije, ki je leta 2004 presenetljivo postala evropski prvak. A slika reprezentance je bila dosti drugačna kot leta 2004. Zopet so ga spremljale kritike o ne konstantnosti formacije, ki naj bi igralce zmedla. Največja težava pa je bila ta, da Ranieri v času vodenja reprezentance ni živel v Grčiji, kar pomeni, da se je le s težavo poistovetil z igralci. Novembra 2014 je bil po porazu s Ferskimi otoki odpuščen, a prejel 800 tisoč evrov zaradi predčasen prekinitve pogodbe. Sam je po koncu selektorskega posla dejal: »Ko sem bil selektor Grčije, sem naredil napako. Želel sem drugačno službo. Igrali smo 4 tekme in pred vsako smo trenirali zgolj 3 dni. Skupno torej 12 dni treningov. Moral sem ponovno sestaviti ekipo v 12 dneh. Kaj sem lahko storil? Nisem čarovnik.«
Pričetek pravljice
Pred pričetkom sezone je Ranieri podpisal triletno pogodbo s klubom iz Leicestra. Njegovo imenovanje je bilo sprejeto zelo skeptično. Novinar časnika Guardian je celo dejal: »Če želijo nekoga prijaznega, so ga dobili. Če želijo nekoga, ki bi jih obdržal v ligi, potem imajo najverjetneje napačnega človeka.« Skepričen je bil tudi Gary Lineker, nekdanji Leicestrov nogometaš, ki je ob Ranierijevem imenovanju tvitnil: » Ranieri? Resno?«.
Debitiral je z zmago nad Sunderlandom, po tekmi pa dejal, da je nogometaše motiviral z lokalnim bendom Kasabian. Leicester pa je na začetku sezone pestila težava – prejeti zadetki. In tudi v tem primeru se je Ranieri zatekel k nenavadnemu motiviranju ekipe, saj jim je v primeru nedotaknjene mreže obljubil pico in šampanjec. Dober začetek pa se je nato nadaljeval v dobro nadaljevanje in Lisice so ostale na vrhu tudi za božič, predvsem po zaslugi glavnega strelca Jamiea Vardyja, ki je med tem podrl rekord, saj je zadel na kar 11. zaporednih tekmah. S svojim humorjem je strateg navijače širom sveta navduševal tudi na novinarskih konferencah, še posebej z oponašanjem namišljenega zvonca, ki naj bi ga uporabljal na treningih. Njegov »dilly ding, dilly dong« je kmalu postala zaščitna fraza kluba. Bolj kot se je sezona bližala koncu, glasnejše so bile govorice o pravljici, ki jo piše Leicester. Meseca aprila so bili še vedno trdno na vrhu lestvice in si 10. aprila celo priigrali mesto v elitni Ligi prvakov. Neverjetnih uspehov palčka iz Leicestra pa še ni bilo konec. Ranieri je ekipo popeljal do samega naslova angleških prvakov in s tem osupnil ves svet. Ekipo, ki je vredna 120 milijonov funtov je popeljal na vrh Anglije, dosežek, ki ga je vsekakor vredno spoštovati.
Naslov so osvojili 2. maja, ko sta igrala Chelsea in Tottenham. Za zmago so potrebovali remi ali pa zmago Chelsea, a ta ni prišel zlahka. Modri so ob polčasu zaostajali že z 0-2, nato pa se vrnili in izenačili na 2-2 ter s tem na noge dvignili vse, ki so stiskali pesti za Leicester. Začela se je norija, ki so jo igralci doživljali v hiši Jamiea Vardyja. Zanimivo pa je, da se je Ranieri vsemu temu želel izmakniti, kar je tudi uspel storiti, saj se je v času dvoboja odpravil v rodno Italijo in tam na večerjo odpeljal svojo mamo. Hvale na račun Ranierija so kar deževale, navdušil jih je njegov humor, navdihujoče vodenje in prvič tudi konstantnost v postavitvi ekipe.
Štiriinšestdeset letnik trenutno žanje, kar je sejal skozi celotno sezono pa tudi skozi celotno kariero. Nedvomno bo povpraševanje po njegovih uslugah veliko, a vodenje male ekipe v Ligi prvakov je svojevrsten užitek. Kje je meja za Ranierijeve fante bomo videli v prihodnji sezoni, do takrat pa se jim lahko le poklonimo in jim čestitamo.
