»But can he do it on a cold rainy night in Stoke?« Prevod tega slovitega vprašanja bi se glasil nekako takole: »Mu lahko to uspe v mrzli in deževni noči v Stoku?« V določenem obdobju so s temi besedami nogometni navdušenci na spletnih družbenih omrežjih zastavljali vprašanja največjim nogometnim virtuozom, ki so navduševali z nogometno genialnostjo in čudovitimi preigravanji. Na mrzel, deževen večer v Stoku je to počel zares malokdo.
Leta 2008 je Tony Pullis Stoke City prvič popeljal do obljubljene dežele angleškega nogometa – Premier lige. Takrat so tekmeci na novinca v ligi gledali kot na neatraktivnega malčka, ki resnim moštvom ne bo povzročal pretiranih težav, in se bo hitro vrnil v drugi ali celo nižji rang tekmovanja, kamor je po prepričanju angleške nogometne javnosti tudi spadal. O, kako so se motili. Stoke se je med elito predstavil kot neugodna, čvrsta ekipa, v kateri resda ni bilo veliko posebej tehnično navdahnjenih nogometašev, je pa v njej mrgolelo bojevnikov, ki so »šli z glavo, kamor drugi ne bi z nogo«. Dean Whitehead, Glenn Whealen, Robert Huth, Marc Wilson, Jonathan Walters, Rory Delap in druščina so na trdnjavi imenovani Britannia Stadium nagnali strah v kosti domala slehernemu nasprotniku. Poveljnik te čete pa je bil Ryan Shawcross, verjetno najbolj umazan branilec v sodobnem angleškem nogometu, ki ni izbiral sredstev pri doseganju ciljev, zaradi česar je moral marsikateri zvezdnik predčasno (nemalokrat na nosilih) zapustiti zelenico. Varovanci Tonyja Pullisa so postali strah in trepet Premier lige in na mrzel, deževen ponedeljkov večer si prav nihče ni želel odpotovati na gostovanje v mesto ob reki Trent.
Stoke City 2.0?
Pullisov Stoke se je v sezoni 2011-2012 prebil celo v Evropsko ligo, leta 2013 pa je v klubu zavel svež veter. Pullis se je poslovil z mesta glavnega trenerja, zamenjal pa ga je Mark Hughes, ki je zagovarjal sodoben, kombinatoren način nogometa. Torej popolnoma drugačen od tistega iz minulega obdobja. In Stoku se je to sprva obrestovalo, Lončarji so se s podpisom nekaterih zanimivih igralcev, denimo Marka Arnautovića, Petra Odemwingija, Erika Pietersa in kasneje Bojana Krkića ter Xherdana Shaqirija utrdili med angleško elito, se trikrat zapovrstjo uvrstili v zgornji del tabele in postali resen ter atraktiven Premierligaš. Počasi pa je v klubu kopnela tista bojevitost, ki je bila tako značilna za moštvo v prvih Premier ligaških letih. »Bojevniki« so odhajali, ostal je le še njihov kapitan Ryan Shawcross. In pred dnevi doživel nočno moro. S klubom, za katerega je zbral več kot 300 nastopov, je izpadel v Championship.
Veliko denarja, malo “muzike”
Kaj je pravzaprav šlo narobe? Klub se je v zadnjih letih popolnoma moderniziral. Slovita Britannia je morala svoje ime prepustiti stavniškemu podjetju bet365. To je bilo nekaterim všeč, drugim manj. Zagotovo je ta poteza v klub pripeljala veliko svežega kapitala, s katerim pa so v klubu začeli ravnati … če se nekoliko vulgarno izrazimo … kot svinja z mehom. Stoke je začel graditi nekakšno zvezdniško ekipo bolj ali manj odpisanih upov. Če sta Krkić in Shaqiri še nekako upravičila svoji zvezdniški imeni iz mladosti, pa to nikakor ne moremo trditi za Ibrahima Afellaya, Saida Berahina in Jeseja Rodrigeza. Očitno so glavni kadrovniki kluba menili, da lahko v problematičnih fantih znova zanetijo iskrico nogometne genialnosti, a očitno je, da so nogmetaši v Stoke prišli le po nekaj zelencev, ki bodo vsaj v Jesejevem primeru verjetno podpirali njegovo pevsko kariero. Po izgubi zajetnega kolača denarja z naslova televizijskih pravic, ki pripada vsakemu Premierligašu, bodo te ptice selivke verjetno svojo »srečo« iskale drugje, novo sredino pa bodo verjetno iskali tudi največji zvezdniki kluba. Težko si namreč predstavljamo, da bodo Jack Butland, Xherdan Shaqiri in Joe Allen v prihodnji sezoni igrali v Championshipu. Vsaj ti trije so zagotovo pokazali dovolj, da jim bo vrata odprl z veseljem odprl marsikateri prvoligaš. Ryan Shawcross pa verjetno kot pravi kapitan ostaja na krovu svoje barke in bo z njo potonil v Championship.
