Čas. Izjemno relativna merska enota. Nekateri ga imajo na pretek. Pregovorno največ tisti, ki so v zasluženem pokoju po delovni dobi, precej manj pa tisti, ki še vedno opravljajo svoj poklic. In v sodobnem nogometu ga imajo najmanj tisti, ki opravljajo poklic trenerja.
Danes govorimo o t. i. instant nogometu. O nogometu, ki mora takoj prinašati rezultate, uspehe, risati nasmeh na obraz zadovoljnih navijačev in ki omogoča kar se da globok poseg v njihove denarnice. Še posebej je to izrazito v najmočnejšem rangu angleškega nogometa, kjer klubi živijo od neizmerno donosnih televizijskih pravic, ki tudi tistim manjšim klubom omogočajo, da še kako konkurenčno tekmujejo z nekdaj nedotakljivimi velikani.
Prostora za poraze je tako izjemno malo oziroma praktično nič. To na lastni koži izjemno dobro občutijo trenerji, ki so praktično po vsakem porazu tarča številnih kritik, ob morebitnem daljšem neuspešnem obdobju pa njihov trenerski stolček prej ko slej zasede nov kandidat. Razen, če slišiš na ime Arsene Wenger. Nekaj slikovitih primerov: Claudio Ranieri je moral zapustiti Leicester, čeprav je le nekaj mesecev pred tem čudežno osvojil angleški državni naslov. Frank de Boer je moral zapustiti Crystal Palace po vsega štirih odigranih tekmah, po štirih porazih brez doseženega zadetka. Prav veliko dlje se na klopi Swanseaja lani ni obdržal niti Bob Bradley. Razlogi za odstavitev trenerjev so seveda različni – pritisk navijačev, nezadovoljstvo slačilnice, nezadovoljstvo vodstva kluba, a dejstvo je, da to nezadovoljstvo in pritisk nastopita hitro. Zelo hitro.
Izgubljeni v času in prostoru
Novo ime na seznamu bivših trenerjev je Ronald Koeman. Po uspešni lanski sezoni so karamele v letošnjo krenile milo rečeno obupno. Roko na srce, razpored tekem modrih iz Liverpoola je bil kot iz nočne more, a le 8 osvojenih točk na prvih devetih tekmah je bistveno premalo za klub, ki se je po rekordnih vložkih pred to sezono spogledoval z naskokom na mesta v prvi četverici in nastop v ligi prvakov. To je še pred začetkom nakupovalne mrzlice napovedal kar Koeman sam: »Letos smo dokazali, da se lahko kosamo z najboljšimi. V naslednji sezoni je naš cilj storiti korak naprej in korak naprej je uvrstitev v ligo prvakov.« No, po le nekaj mesecih nove sezone je Everton naredil korak, dva, tri … nazaj.
Karamele trenutno delujejo kot razpadla vojska. Nemotivirani, zmedeni in izgubljeni. Z izjemo Wayna Rooneyja, ki še nekako skuša voz povleči naprej, so vsi ostali igralci daleč pod svojim nivojem. In kriv je bil trener, o tem ni dvoma. Koeman nikakor ni znal v ekipo vpeljati novincev in jim prilagoditi slog igre. Gylfi Sigurdsson je v lanski sezoni kraljeval v majici Swanseaja, v islandski reprezentanci ima status božanstva, v Evertonu pa se napadalno usmerjeni vezist nikakor ne znajde. Deli napačne podaje, izgublja dvoboje in se le redko sploh znajde v priložnostih. Michael Keane, ki je lani veljal za enega najboljših branilcev na Otoku in je celo oblekel dres izbrane vrste, igra tako slabo, da med navijači že kroži sijajna domislica, da mladenič izgleda kot nekdo, ki je pomotoma s tribune zataval na igrišče in si oblekel Evertonov dres. Še najbolj od vseh pa je bil verjetno izgubljen ravno trener Evertona, ki enostavno ni več vedel, koga bi še lahko poslal v igro. Najboljši primer je Oumar Niasse, ki ga je Nizozemec pred sezono že odpisal, sedaj pa je s tremi doseženimi zadetki ena redkih svetlih točk ekipe. Vprašanje pa je, ali je trenutno bolj bizarna Evertonova slaba forma ali ime naslednika nizozemskega stratega. Na seznamu so se namreč znašli celo Carlo Ancelotti, Laurent Blanc in Luis Enrique. Precej bolj verjetni imeni sta Eddie Howe in Sean Dyche, a vprašanje je, ali bosta omenjena pripravljena sprejeti vse prej kot mamljivo misijo reševanja Liverpoolčanov, saj s svojima ekipama v zadnjih sezonah žanjeta dobre rezultate in imata pri navijačih Bournemoutha oziroma Burnleyja skorajda kultni status.
Taktične pomanjkljivosti karizmatičnega “boga”
V iskanju novega trenerja v vsej prej kot rožnatem položaju ni potrebno oditi prav daleč. Pravzaprav le preko Stanley parka, ki loči Goodison Park od enega najbolj znamenitih stadionov na svetu – Anfielda. To nogometno prizorišče je videlo že veliko znamenitih trenerskih imen – Bill Shankly, Bob Paisley, Kenny Dalglish, v modernejši dobi pa Gerard Houllier in Rafa Benitez. Kot nekakšen naslednik teh slovitih imen je pred skoraj natanko dvema letoma na klop Redsov sedel Jürgen Klopp in nemudoma postal velik ljubljenec navijačev.
Klopp ima zares rad nogomet, s svojo energijo in karizmo je vlival ogromno samozavesti med navijače, ki so že sanjali tiste zlate čase rdečih, a ti so že precej prašni nekje daleč v Liverpoolovi sicer sijajni zgodovini. Dve leti sta minili kot bi trenil, Liverpool pa je še vedno približno tam, kjer je bil pred Nemčevim prihodom. Čeprav je zaigral v dveh finalih, Klopp še ni osvojil lovorike z redsi. V lanski sezoni mu je sicer uspel naskok na ligo prvakov, a kot smo že omenili, čas je v nogometu izjemno velik luksuz in le nekaj mesecev po tem uspehu ima Nemec na klopi Liverpoola velike težave.
Petkratni evropski prvaki so novo sezono v Premier ligi začeli sila klavrno. Na devetih tekmah so Kloppovi fantje zbrali skromnih 13 točk, na zadnjih treh obračunih vsega dve. Težava je predvsem v slabi, na trenutke celo katastrofalni obrambi. Klopp je pred sezono neuspešno lovil branilca Southamptona Virgila van Dijka, in ko se je prestopni rok iztekel, je bilo bolj ali manj vsem jasno, da bodo Liverpoolčani brez novega osrednjega branilca pogostokrat v hudih težavah. No, ne prav vsem, 50-letni strateg rdečih je odločno zatrjeval, da so njegovi branilci vrhunske kvalitete in da je morda le še pet osrednjih branilcev na svetu, ki so boljši od teh nogometašev. Te besede so danes zgolj »material« za posmeh navijačev drugih klubov. Če za Micheala Keana velja, da je po pomoti oblekel dres Evertona, potem Dejan Lovren izgleda, kot da ga je v ekipo postavil izjemno zagrizen sovražnik Liverpoola, ki želi na vsak način škodovati ekipi. Resda je Harryja Kana na dober dan zelo težko zaustaviti, a obstaja kar nekaj precej manj renomiranih branilcev, ki jim je to v popolnosti uspelo. Lovren je v nedeljo ob Kanu deloval kot šolarček in nič čudnega ni, da ga je Klopp z igrišča potegnil že po slabe pol ure igre. Lovrenov partner Joel Matip čedalje večkrat sledi zgledu svojega štoperskega kolega, o obrambni (ne)sposobnosti Alberta Morena in Ragnarja Klavana pa niti nima smisla kaj prida izgubljati v teh časih zelo skopo odmerjenega prostora za črke in besede.
Kloppu je uspelo ofenzivno vrsto vzgojiti v svojem »kontrapressing« duhu, a ko nasprotnikovo moštvo žogo uspe spraviti na njihovo polovico, so Liverpoolčani hitro v težavah. To je v nedeljo sijajno demonstriral Tottenham, ki ni odkrival »tople vode«, ampak je z dolgimi podajami v napad in hitrim prenosom žoge popolnoma uničil praktično edino obrambno orožje rdečih. Težava Kloppa je predvsem ta, da se taktično težko prilagodi nasprotniku, navijači mu očitajo, da ves čas ponavlja z enakimi taktičnimi rešitvami. Resnici na ljubo, je temu težko oporekati, Klopp pa se je znašel v situaciji, ko na novinarskih konferencah ni več prešerno nasmejan, ampak je v družbi tradicionalno neugodnih angleških predstavnikov sedme sile pogosto na udaru neprijetnih vprašanj. Vprašanj, na katere bo kaj kmalu moral odgovarjati na igrišču, sicer se bo kljub svoji priljubljenosti med navijači in nogometaši bržkone moral posloviti od Anfielda.
Konec ere “Super Slava”?
Navijači o njem pojejo številne pesmi in njegova priljubljenost pri njih nikoli ni bila vprašljiva. Do sedaj. Slaven Bilić je bil ob prihodu na klop West Hama sprejet z odprtimi rokami, navijači so se dobro spominjali sezone, ki jo je Hrvat v klubu preživel kot nogometaš. Robustni, nepopustljivi branilec je na Upton Parku (tedanjem domovanju kladiv) hitro požel simpatije navijačev, saj je bila njegova podoba povsem v skladu s podobo kluba – delavska mentaliteta in nepopustljivost ne glede na okoliščine. Tudi svojo trenersko pot je v West Hamu začel silovito, takoj po prihodu na klop je namreč nanizal tri izjemno prestižne gostujoče zmage, premoč so Londončanom morali priznati Arsenal, Liverpool in Manchester City. V sezoni 2015/2016 je West Ham zasedel visoko sedmo mesto v ligi, Bilić je podrl številne klubske rekorde.
To so bili časi Dimitrija Payeta, a to obdobje se danes zdi zelo daleč. Tudi West Ham je v sezono krenil zares slabo, le osem zbranih točk v prvi četrtini sezone nikakor ne zadovoljuje klubskih ambicij. Klub se tako ali tako zaradi selitve na londonski olimpijski stadion sooča z določeno spremembo identitete, ki številnim ni po godu, zato navijači še toliko bolj hrepenijo po dobrih rezultatih – ki pa jih ni. Še posebej zadnjo domačo tekmo, ko so praktično vsi pričakovali zmago proti novincu Brightonu, so kladiva odigrala povsem brez ideje, brez navdiha, brez – saj veste katerega dela telesa. Kje se skrivajo težave? Javier Hernandez, velika poletna okrepitev, niti v snu ne dobiva dovolj uporabnih žog, pogosto se ponjo vrača celo na svojo polovico, Bilić pa nikakor ne najde sistema, ki bi sicer ubijalskemu napadalcu ustrezal. Krivdo za to je pripisati tudi Manuelu Lanziniju, idejnemu vodji West Hamove igre, ki po zaceljeni poškodbi kolena še ni pokazal svoje nogometne čarovnije oziroma poteze več, ki jo zagotovo premore. Zares klavrn start v novi sredini pa je za Markom Arnautovićem, uveljavljenim premierligaškim nogometašem, ki po neki logiki ne bi smel imeti preveč težav s prilagajanjem na novo okolje, a je ta logika v tem primeru dodobra odpovedala. Arnautović v dosedanjem delu sezone ni pokazal – no, prav ničesar. Oziroma je, svojo temperamentnost, ko je bil v 2. krogu na pomembnem gostovanju pri Southamptonu izključen že po pol ure igre. Dotakniti pa se moramo še tretje odmevne okrepitve, na katero navijači stresajo še največ »gnojnice«. Joe Hart, številka ena angleške reprezentance, je v katastrofalni formi. Praktično vsak strel, ki ga nasprotniki sprožijo v okvir njegovih vrat, konča v mreži Angleža, ki je v prvenstvu prejel že 18 zadetkov. Le Stoke City jih je prejel več. Bolj ali manj vsi se strinjajo, da so »Super Slavu« šteti dnevi na klopi West Hama. S strani vodstva kluba je že prejel ultimat – pokalna tekma proti Tottenhamu med tednom in ligaška preizkušnja proti Crystal Palacu sta srečanji, na katerih bo Hrvat reševal svojo kožo. Jasno je, da bo njegova usoda odvisna predvsem od razpleta nedeljskega mestnega spopada z orli.
Nekdanji uspehi, karizma in priljubljenost med navijači v sodobnem nogometu niso garancija za dobro plačano službo trenerja angleškega premierligaša. Vse, kar šteje, so številke. Tiste na lestvici in posledično tiste, ki se nahajajo v finančnih bilancah. To je nogometna realnost.
