Kaj se lahko spremeni v letu dni? Ogromno. Od lanskega aprila ste morda končali šolanje, se poročili, dobili otroka, zgradili hišo, morda celo vse našteto! Čas zares hitro mineva in povsem mogoče je, da je bilo pred letom dni vaše življenje popolnoma drugačno od današnjega. Zagotovo je bilo zelo drugačno življenje Antonia Conteja.
Če smo popolnoma natančni, prvi dnevi aprila lani za trenerja Chelseaja vendarle niso bili rožnati. Modri so namreč na uvodu v mesec izgubili na gostovanju na Selhurst Parku pri Crystal Palacu. A stanje duha v klubu je bila vendarle popolnoma drugačno. Londončani so vodili na lestvici angleške Premier lige in le nekaj dni po porazu na mestnem obračunu so premagali Manchester City, nato pa na zadnjih osmih tekmah sezone vknjižili 7 zmag in en sam poraz ter se zanesljivo veselili 5. premierligaške zvezdice. Varovanci Antonia Conteja so v sezoni zbrali kar 30 zmag, kar pred tem ni uspelo še nikomur. Večino zaslug za naslov so navijači in športna javnost pripisovali ravno italijanskemu strategu, ki je na Otok pripeljal svojo nogometno filozofijo, s katero je pri Juventusu pokoril celoten Apeninski polotok. Contejev sistem s tremi centralnimi branilci in dvema zelo ofenzivnima bočnima nogometašema se je izkazal za tako učinkovitega, da so ga v lanski in letošnji sezoni na svoj način poizkusili implementirati tudi številni Chelseajevi rivali.
Minilo je leto dni, koledar se je obrnil, bolj ali manj pa je že jasno, da je Antonio Conte preteklost Chelseaja. V nogometu krediti hitro poidejo in Italijanski strateg je bržkone porabil vse. Začelo se je poleti, ko se je Conte sprl z Diegom Costo, najboljšim strelcem kluba v šampionski sezoni. Saga med obema karakterno zelo zahtevnima posameznikoma se je vlekla skozi celotno poletje, vmes pa je Italijan kot zamenjavo za Costo v klub pripeljal Alvara Morato in podpisal novo pogodbo z Londončani. Zdelo se je, da je prihodnost svetla, a zadeve so se kmalu začele zapletati. Start v novo sezono ni bil najboljši, Morata je vse prej kot stroj za zadetke, in na plan so prišla huda trenja med Contejevim štabom in vodstvom kluba, ki ga je vodila Abramovičeva svetovalka Marina Granovskaia.
Saj veste, kako nekoliko mačistično pravijo o dekletih in nogometu … Granovskaia ima zelo resno vlogo pri prestopih nogometašev, a najboljšega občutka in potrebnega znanja za ta posel bržčas nima. Danny Drinkwater je soliden nogometaš, a nikakor ne prvokategornik, ki bi predstavljal dodatno vrednost pri Chelseaju, ki ga vsako leto zanimajo samo največje stvari. Enako velja za Rossa Barkleyja, ki zaradi svoje muhavosti in težav s poškodbami verjetno nikoli ne bo dosegel svojega nogometnega potenciala. Če nespretnost vodstva Londončanov kombiniramo še s Contejevo trmo, zaradi katere priložnosti denimo ni dobil ljubljenec navijačev Michy Batshuayi (ki je sol na rane navijačev modrih natresel z izjemno strelsko formo v Nemčiji), potem je rezultat … zelo slab. Chelsea je v tej sezoni zakockal praktično vse, zapravil je ne samo boj za obranitev naslova v Premier ligi, zdi se celo, da ne bo končal na prvih štirih mestih, ki vodijo v Ligo prvakov. Iz tega tekmovanja ga je dokaj suvereno izločila Barcelona, tako da je lahko edini obliž na rane letos lovorika v FA pokalu. Kakorkoli se bo razpletlo, za vse bo bolje, če se Antonio Conte poleti poslovi od Stamford Bridga. Bo pa resen izziv najti nekoga, ki bo poslušno sledil trenutni upravi in hkrati dosegal uspehe na nogometnih zelenicah.
V slačilnici Chelseaja trenutno namreč ni ne duha ne sluha o kakšni harmoniji. Na začetku sezone velikokrat (upravičeno) pohvaljeni Andreas Christensen v zadnjem obdobju niza napako za napako, Cesc Fabregas je le bleda senca nogometnega genija iz preteklosti, Eden Hazard pa je očitno z mislimi že na svetovnem prvenstvu, kjer Belgija velja za enega glavnih favoritov. Potem pa je tu še vedno »navdihujoči« Olivier Giroud … Ni kaj, novega trenerja Londončanov pred začetkom novega tekmovalnega obdobja čaka ogromno dela.
