In je odšel. Kampanje #WengerOut je konec. Kaj pa sedaj? Najprej bodo navijači Arsenala novico o odhodu Francoza verjetno pošteno proslavili. No, vsekakor bodo izkazali dolžno spoštovanje Wengerju za njegove uspehe iz preteklosti, nato pa zadovoljno, kaj zadovoljno, celo navdušeno zvrnili kozarec, dva, tri. In se zbudili v jutro z bolečo glavo, polno skrbi, kaj prinaša prihodnost.
Kakorkoli obrnemo, za Arsenom Wengerjem bo ostala izjemna zapuščina. Verjetno ste v teh dneh prebrali cel kup prerezov njegove bogate kariere, katere osrednja nit je ta, da je Francoz nedvomno popolnoma spremenil angleški nogomet in je eden glavnih akterjev vzpona Premier lige, ki je danes zagotovo najbolj zanimivo državno nogometno prvenstvo na svetu. Arsenal je postal ne samo otoška temveč tudi evropska nogometna velesila z ogromno bazo navijačev po vsem svetu. Do tu vse lepo in prav, a zadnje Wengerjevo obdobje, v katerem bi katerikoli drug trener, v katerem koli drugem klubu že vsaj petkrat dobil »nogo«, je pustilo za sabo veliko luknjo. In osrednja tema teh dni pravzaprav ne bi smela biti preteklost in opevanje zgodnjega ter grajanje poznega obdobja vladavine Arsena Wengerja, ampak pogled naprej. Kam, le kam bo od te točke šel Arsenal.
Kdo se bo lotil velikega izziva?
Recite nam norci, a ne izvzemamo možnosti, da se Topničarji vrnejo v obdobje pred Wengerjem, ko so kar nekaj sezon zasedali mesta na sredini premierligaške lestvice. Dejstvo je, da je londonski klub v primerjavi s tistimi časi v neprimerno boljšem finančnem položaju in ker dobro vemo, kakšno vlogo danes v nogometu igra denar, vendarle ni prav verjetno, da se bo moštvu iz stadiona Emirates zgodil ta scenarij. A razmislimo, kakšna je zapuščina Arsena Wengerja? Pred novim trenerjem je gromozanski izziv, s kakršnim se doslej ni soočil še noben menedžer na najvišjem nivoju evropskega nogometa. Nihče. Nikoli. Wenger je Arsenal vodil več kot dve desetletji in v tem času klub popolnoma prilagodil svoji filozofiji. Ne samo na terenu, tudi zunaj njega. Edini trener, ki se je doslej spoprijel s podobnim izzivom, je bil David Moyes. In vsi vemo, kako se je ta zgodba končala. S to razliko, da je bil Manchester United po odhodu legendarnega Sira Alexa Fergusona še vedno absolutno dominantna domača sila. Arsenal danes to niti približno ni.
Klavrna podoba zadnje vrste …
Prvo opravilo novega trenerja bo TEMELJITA prevetritev igralskega kadra. Začnimo po vrsti. Petr Čech in David Ospina v zadnjem obdobju nista ravno blestela. A nekako verjamemo, da bi lahko obdržala svoji mesti v moštvu in nadgradita svoje predstave, če bo novemu menedžerju uspelo v red spraviti rak rano moštva – zadnjo linijo. Izmed vseh branilcev ima solidno sezono za seboj pravzaprav zgolj Nacho Monreal. Laurent Koscielny je pri 33 letih verjetno že odigral svoje najboljše nogometne partije, zagotovo pa jih je Per Mertesacker, ki se po sezoni poslavlja od igranja nogometa. Skhodran Mustafi, ki bi moral v prihodnjih letih prevzeti naloge vodje obrambne linije, v trenutni slabi formi (ki traja in traja) ni sposoben igrati niti v kakšnem od nižjih rangov angleških nogometnih tekmovanj. V času in prostoru je izgubljen tudi Hector Bellerin, nekdaj eden izmed najbolj talentiranih bočnih branilcev na svetu bo poleti bržkone tako ali tako zapustil klub. Mladi rod osrednjih branilcev na čelu z Robom Holdingom in Calumom Chambersom pa doslej (milo rečeno) ni pokazal prav nič posebnega. Potem nekje v zraku visi še vloga izjemno nadarjenega Ainsleyja Maitlanda-Nilesa, za katerega se ne ve točno, ali je branilec ali vezist. Sead Kolašinac? Kdo ve, kakšne načrte bo imel z njim novi trener.
… in ogromno neodgovorjenih vprašanj v napadu
Na položaju obrambno naravnanih nogometašev sredine igrišča sta trenutno v kadru Granit Xhaka in Mohamed Elneny. Se vam zdita to nogometaša dovolj visokega kakovostnega razreda za evropski klub najvišjega razreda (kjer verjamemo, da si Arsenal želi biti)? Potem sta tu Aaron Ramsey in Jack Wilshere, katerih kakovost pravzaprav ni sporna, a kaj ko njun razvoj vedno znova preseka kakšna poškodba. Osrednja kreativna moč ekipe se skriva v Mesutu Özilu in Henrikhu Mkhitaryanu in naloga novega trenerja bo zagotovo najti sistem in mesto prvima violinama, da bo londonski rdeče-beli orkester igral karseda ubrano. Pierre Emerick Aubameyang kot krilni napadalec? Kot centralni? Kakšna bo potem usoda Alexandra Lacazetta? Ali ima Danny Wellbeck sploh še prihodnost v severnem Londonu? Kam postaviti talentiranega Iwobija? Je sploh dovolj talentiran, da dobi priložnost pri Arsenalu? Uh, koliko vprašanj. In kako malo časa za iskanje odgovorov.
Na tem mestu zares še ne bomo ugibali o imenu Wengerjevega naslednika. Za to je še prezgodaj. Čeprav se ne bomo čudili niti, če bo izbran že v naslednjih dneh. Trenutno je pri Arsenalu mogoče prav vse. Nekako smo namreč prepričani, da največja težava kluba kljub odhodu Wengerja ostaja. To je vodstvo oziroma uprava Topničarjev. Zagotovo pa bomo presenečeni, če bo na stolček sedel kdorkoli drug kot eden izmed izjemno izkušenih in prekaljenih trenerskih mačkov. Trenutna situacija namreč verjetno ni najboljši poligon za postavljanje odskočne deske kakšnega novega, mladega trenerja. Četudi je klubska legenda …
