Henrikh Mkhitaryan se je v tem poletju za 42 milijonov evrov preselil v Manchester United, pot do Premer lige pa je bila za Armenca vse prej kot lahka.
Takole je svojo zgodbo, ki te gotovo pusti brez besed, enemu izmed armenskih novinarjev v celoti razložil Mkhitaryan: ”Preden sem se rodil, je moj oče igral v domači ligi v Armeniji. Bil je majhen, a zelo hiter napadalec. Morda sem imel okoli pet let, eden izmed prvih spominov nanj je bil takrat, ko me je peljal na trening svoje ekipe v Franciji.
V Francijo smo se preselili leta 1989, ko sem imel nekaj mesecev. Tja smo šli zaradi konfliktov, ki so se dogajali v Armeniji. Oče je kar pet let igral za Valence v drugi francoski ligi. Vedno sem jokal, ko je zjutraj zapustil dom in odšel na trening. Vsak dan sem mu dejal: ”Prosim, prosim oče odpelji me s seboj!”
Pri teh letih me nogomet še ni zanimal, želel sem si le biti skupaj z očetom. On pa me ni želel peljati na trening, saj bi ves čas tekal po igrišču in motil druge, zato je našel načrt, kako me prelisičiti.
Dejal je, da gre v trgovino, nazaj pa ga ni bilo nekaj ur. Ko se je vrnil, ni imel vrečk niti česa drugega iz trgovine. Takoj sem ugotovil, da je odšel na trening, bil sem zelo razočaran.
Naenkrat mi je mama dejala, da se vračamo v Armenijo, imel sem šest let, zato vsega nisem dobro razumel. Oče je prenehal igrati nogomet in bil ves čas doma, to je bilo še bolj čudno. Pojavljalo se je kar nekaj nerazumljivih stvari.
Oče je imel možganski tumor, vse se je zgodilo zelo hitro. V enem letu je umrl, sam pri sedmih letih nisem vedel pomena besede, da nekdo umre. Spominjam se, kako sem mamo spraševal ‘Kje je oče?’. Nihče ni imel pravega odgovora, sestra in mama sta mi čez nekaj časa povedala, da očeta ne bom več videl, NIKOLI.
Mislil sem si ‘nikoli’? Zame je bilo pri sedmih letih to zelo težko obdobje.
Čez nekaj let sem začel trenirati nogomet in gledati posnetke tekem mojega očeta, vedno sem užival ob tem, ko ga je kamera pokazala.
Začel sem igrati tudi PlayStation, zame je nogomet postal glavna stvar. Rad sem igral z zelo kreativnimi igralci kot so Kaka, Zidane in Hamlet (precej dobra družba za mojega očeta).
Vse je bilo zelo težko, ker je morala mama skrbeti za celotno družino. Včasih sem po treningu dejal: ”Oh, kako težko je, rad bi končal z nogometom,” mama pa me je vedno bodrila in mi govorila, naj ne obupam.
Po smrti očeta sta me sestra in mama pri nogometu zelo podpirali. Pri trinajstih sta me za štiri mesece poslali v Brazilijo, kjer sem skupaj s tremi Armenci treniral pri Sao Paulu. Takoj ob prihodu se mi je pripetil zelo nenavaden trenutek, no takrat ni izgledal tako nenavaden. Prišel sem v sobo, kjer je bil nek fant po imenu Hernanes, ki je dejal: ”Bom dia! Meu nome é Hernanes”. V tistem momentu zame neznanec, zdaj pa Hernanes igra za Juventus. Da, prav ste slišali, to je ta Hernanes.
V Braziliji sem se počutil sijajno, učil sem se portugalščine, kar je bilo zame zelo težko, saj sem znal le armensko ter francosko. Portugalsko sem se učil zelo počasi, zato mi je velikokrat Hernanes nekaj dejal in se samo nasmehnil.
Nekajkrat sem na treningu zadel in si sam pri sebi dejal: ”Wow, Armenec zabiva gole v Braziliji.” Na treningih smo veliko delali na tehniki, malo je bilo poudarka na fizičnih sposobnostih.
Skoraj vsak dan me je klicala mama, tega res nisem maral. Spraševala me je, kako sem, ali sem lačen, ali sem danes že jedel. Odgovoril sem ji: ”Prenehaj me klicati, moram trenirati, pokliči me v nedeljo.” Žal v Braziliji nismo imeli PlayStationa, zato smo se velikokrat dolgočasili (smeh). Henanesa sem začel učiti mojega domačega jezika, vendar sem ugotovil, da mu ne gre najbolje (smeh).
Sledil je povratek v Armenijo, kjer sem se na treningih počutil kot Armenski Ronaldinho. Zame je bilo težko, v svojem življenju sem začel mešati Portugalščino, Francoščino ter Armenščino. Ko sem imel dvajset let sem se preselil v Ukrajino, kar je pomenilo nov jezik. Zaigral sem za Shakhtar Donetsk, veliko ljudi je govorilo, da mi ne bo uspelo, saj je bilo v klubu kar dvanajst Brazilcev, sam sem si dejal, da sem pol Brazilec pol Armenec – lahko mi uspe!
Imel sem sijajne soigralce, ki so mi pomagali do uspehov. V letu 2013 sem postavil rekord za največ zadetkov v prvi Ukrajinski ligi. Počutil sem se ponosno, da sem zaprl usta vsem, ki so govorili, da mi ne bo uspelo, ker sem pač Armenec.
V naslednji sezoni sem se preselil v Nemčijo, kar je pomenilo dodaten jezik (smeh) ter novo kulturo. Težko sem se prilagodil, prva sezona je bila OK, druga pa popolna katastrofa. Klub je izgubljal veliko tekem, moja forma je padla. Imel sem veliko tesnih trenutkov v apartmaju v Dortmundu, strmel sem v zid in razmišljal. Nase sem položil veliko pritiska, saj sem v Nemčijo prišel za visoko odškodnino.
V klub je prišel novi trener Thomas Tuchel, ki mi je pomagal. Dejal mi je: ”Vate zaupam, od tebe želim največ. Micki, ti boš postal izjemen.” Pomenilo mi je veliko, v lanski sezoni smo igrali izjemno napadalen nogomet. Praktično smo imeli dva branilca, tri veziste in pet napadalcev. Tudi če smo izgubili, smo se zabavali in igrali napadalno.
To poletje pa je zazvonil telefon, klical me je agent, ki je dejal , da se zame zanima Manchester United. Dejal sem ”Resno? Ali so to samo špekulacije?” Ko se ti pred teboj odvijajo življenjske sanje težko verjameš, da je res.
Nekaj dni kasneje je klical Ed Woodward (športni direktor Manchester Uniteda), ki je dejal, da me želi videti v Manchestru. Med tem, ko se je moj agent dogovarjal za prestop sem jaz premišljeval o avanturi v Nemčiji. Po dolgem razmisleku sem se odločil, da grem v Manchester, kjer so me sprejeli zelo toplo. Šele v trenutku, ko sem nase oblekel dres Manchester Uniteda sem se zavedal, da so se mi uresničile sanje. Vsa leta garanja so se izplačala.
Ko sedaj stopim na zelenico Old Trafforda, je to zame vselej izjemen trenutek, oče Hamlet bi bil gotovo ponosen name. Vselej mu bom hvaležen, če ga ne bi bilo bi morda bil sedaj odvetnik ali zdravnik. Želim podati kratko sporočilo za vse: V življenju nikoli, nikoli ne obupaj. Ne glede na vse, bori se do konca!”
Mkhitaryan je v tej sezoni že v septembru staknil poškodbo in se v ekipo Manchester Uniteda ni vrnil kar precej časa. V zadnjih tednih pa Armenec postaja vse bolj pomemben za četo Mourinha, bivši član Borussie je na svoj račun že vpisal dva zadetka in asistenco.
