Aktualni zmagovalec lige prvakov je Real Madrid, aktualni evropski prvaki so Portugalci, svetovni pa Nemci. Verjetno vam tej podatki ne povedo kaj dosti novega. Še več, prepričan sem, da bi prvake prej omenjenih tekmovanj znali našteti tudi za nekaj let (ali pa četrtletij) nazaj. Po vsej verjetnosti še dodati finalne nasprotnike in rezultate.
Kaj pa to, da so aktualni olimpijski prvaki Mehičani? Najbrž je že kdo manj. Še zožila bi se selekcija pri omembi podprvakov iz Londona Brazilcev. Če dodam še Argentince, ki so slavili v Pekingu in Atenah ter Kamerunce iz Sydneyja, pa se med vsemi, ki prebirate te vrstice verjetno najde zgolj peščica takih, ki so jim te podatki samoumevni. Če spadate med te, čestitke. Če ne, nič zato, tudi sam sem si, priznam, malo pomagal s svetovnim spletom.
Zdaj je najbrž že vsem jasno, da v svetu nogometa olimpijske igre veljajo precej manj od tekmovanj v prvem odstavku, a vendar se nogomet na najstarejših športnih igrah moderne dobe, ki vsake 4 leta povežejo športnike (skoraj) vseh držav in (skoraj) vseh športov, še vedno igra.
Razlog za neuveljavljenost napram atletiki, judu, konjeništvu ali pa pravzaprav kateremukoli olimpijskem športu pa je preprost. Igre potekajo v sila neugodnem terminu ob zaključku priprav in začetku nove sezone, ko je prisotnost najboljših igralcev v klubih obvezna. Ob milijonskih pogodbah na eni ter prostovoljnem udejstvovanju na olimpijadi na drugi strani je izbira (če je ta sploh na voljo) lahka. Prav tako OI potekajo v istem poletju kot evropsko prvenstvo in copa america, kar bi pomenilo še dodatno utrujenost in potrebo po počitku nogometašev. Tako je bila FIFA z mednarodnim olimpijskim komitejem primorana skleniti kompromis o igranju igralcev mlajših od 23 let, ki se jim lahko pridružijo 3 izjeme, s čimer so ligaške sezone v večji meri neogrožene. Podobno velja tudi za klube, ki pa se jim vsake toliko pripeti kakšen igralec, ki se izmuzne v olimpijsko ekipo bodisi zaradi starosti bodisi kot izjema.
Premier league ima tu še dodatno varovalko, nogometaši iz Velike Britanije, ki jih je v domači ekipi seveda največ, namreč nastopajo na OI zgolj, če igre potekajo na njenem ozemlju, ko domača ekipa mora biti prisotna. V reprezentančnem nogometu namreč Anglija, Škotska, Wales in S. Irska nastopajo ločeno, s čimer se Združeno kraljestvo po nobeni logiki ne more kvalificirati.
Tako tudi letos liga ne bo pretirano osiromašena. Do najmanj 10. avgusta, ko se konča skupinski del, bo v Braziliji 6 nogometašev iz premier league, ki se začne 3 dni pozneje, a igralci zagotovo še ne bodo pripravljeni za nastop. Finale se bo igral dvajsetega.
Arsenal bo pogrešal 4-milijonsko poletno okrepitev – Takuma Asano bo nosil dres Japonske – in Nemca Serga Gnabryja, ki tudi sicer ni v prvem planu Arsena Wengerja. Chelseajev John Obi Mikel bo nosil kapetanski trak Nigerije. Tottenham bo moral začeti sezono brez Sona Heung-mina, ki bo nastopal za Južno Korejo. Manj prizadeta pa bosta Liverpool in Manchester United.
Prvi bo brez Tiaga Ilorija, ki pa v dresu »redsov« sploh še nima nastopa. Igral bo za domovino matere Portugalsko, koder je tudi odraščal, zaradi angleškega državljanstva (rojen je bil v Londonu, oče je Anglež nigerijskih korenin), bi lahko v prihodnosti igral za Anglijo. Tudi Joel Castro Pereira še nima nastopa za »rdeče vrage«. Gre za še enega nogometaša iz portugalske diaspore, rojen je bil namreč v Švici, za katero je igral do selekcije U17, nato je izbral domovino staršev.
