Newcastle United se prodaja – že vsaj dvanajst let. Toliko časa trajajo tudi muke njegovih številnih zvestih navijačev. Mike Ashley, ustanovitelj trgovskege skupine Sports Direct, je klub kupil leta 2007. Ta naj bi bil po njegovem mnenju zdaj vreden okrog 340 milijonov funtov. Prav toliko kot pred tremi leti, ko ga spretni poslovnež za tako ceno ni uspel prodati.
Vsi trpijo. Navijači najbolj. Lastnik tudi. Saj navijači z njegovim upravljanjem niso zadovoljni. Kako bi bili, ko pa je Newcastle United v času Ashleyjevega vodenja kluba že dvakrat izpadel iz Premier lige. Res je sicer, da se je dvakrat vanjo tudi vrnil. Newcastle United je v marsičem poseben nogometni klub. Njegova zgodovinska vloga, še zlasti med klubi iz angleškega severa, je neizpodbitna. Desetletja je veljalo, da je prav Newcastle, takoj za dvojcem Liverpoolom/Manchester United, najpomembnejši nogometni naslov team tam zgoraj (dežele). Ni naključje, da je klubski stadion St.James’ Park z 52.000 plus navijaškimi mesti eden največjih nogometnih stadionov v Angliji. Še bolj pomembno pa je to, da nekoč pomembno industrijsko središče z vplivno pristaniško in ladjedelniško zgodovino nima drugega nogometnega kluba. Podobno je sicer tudi v primeru Newcastleovega najbolj gorečega tekmeca iz sosedskega Sunderlanda.
Ekonomske spremembe zadnjih dveh desetletij so mesto Newcastle pustile na razvojnem robu. To posledično pomeni, da je edina redna zabava za tamkajšnjo socialno zelo delikatno populacijo nogomet, se pravi Newcastle United. Resda cene vstopnic in drugih priboljškov, ki jih klub ponuja obiskovalcem domačih tekem, ne morej dosegati vrednosti kot jih v Manchesteru, kaj šele na bogatejšem jugu dežele vključno z Londonom. Zato pa Ashley venomer lahko računa na tri ključne stvari: na polne tribune in dobro vzdušje ter na kljub revnemu okolju izdaten letni profit, ki po nekaterih bruto ocenah znaša več kot 160 milijonov funtov.
Ti dejavniki pa so za potencialne nove lastnike nadvse mamljivi. Podjetnica Amanda Staveley je pred desetletjem kot koordinator in pogajalec sodelovala pri prodaji Manchester Cityja. Ta posel je veljal 215 milijonov funtov. Cityjevi novi lastniki iz Združenih arabskih emiratov so z enormnimi investicijami klubsko usodo korenito spremenili, spremenili na bolje. Poprej je Staveleyjeva sedanjemu lastniku Manchester Cityja šejku Mansour Bin Zayed Al Nahyanu pomagala pri nakupu izdatnega deleža v eni največjih britanskih bank Barclays, ki je bila do pred tremi sezonami tudi glavni sponzor Premier lige.
Leta 2017 je Amanda Staveley z združbo investitorjev naklepala prevzem Newcastlea. Toda vsote, ki jo je za klub tedaj zahteval Mike Ashley, podjetnici ni uspelo zbrati. Njena ponudba se je zaokrožila na 250 milijonov funtov. Še več. Ashley je neuspešna pogajanja o prodaji Newcastlea ocenil za “nepotrebno zapravljanje časa” ter Staveleyjevi kar javno zagrozil, da bo njene izsiljevalske prijeme razodel medijem. Dobro leto zatem je v vrsto za nakup Newcastlea postavil tudi konzorcij, na čelu katerega je bil Peter Kanyon. Kanyon je nekdanji izvršni direktor Manchester Uniteda, ki ga je po nakupu Chelseaja za svojega direktorja kluba iz londonskega zahoda nastavil Roman Abramovič. Tudi izkušeni Kanyon s svojo ponudbo Ashleyja ni uspel prepričati.
Zdaj se kot prva kupnica Ashleyjevega kluba pojavlja povratnica Shelveyjeva. Toda tokrat je njena ponudba za neizprosnega šefa verige Sports Direct kot vse kaže zadovoljiva. Staveley je izrabila dobre odnose z Saudijci, tako da se kot novi deležniki pojavljaja Saudski investicijski sklad. To pa je finančno orodje, s katerim neposredno upravlja sin kralja Salmana oziroma v.d. vodje monarhije Prince Mohamed bin Salman. Od kontradiktornega prevzema oblasti spomladi 2017 Prince Mohamad izvaja obsežne socialne in gospodarske reforme. Ena od oblik disperzije saudskega državnega bogastva je tudi vlaganje v šport. Zato ne čudi, da so bile prav v Saudovi Arabiji v zadnjih dveh letih odigrane nekatere pomembne nogometne tekme, prav tako so tam po novem donosni teniški turnirji in boksarski dvoboji.
Saudci se dosedaj za nogomet niso pretirano zanimali. Znano je, da so zelo navdušeni nad konjeništvom, tako da je njihov delež v tem športu izdaten. Po grobih ocenah so Saudci od Angležev v zadnjih treh desetletjih pokupili vse, kar je bilo elitnega in zmagovalnega. Vključno z velikim odstotkom stavniškega sektorja, ki gre tradicionalno z roko v roki z dirkalnim konjeništvom.
Edini Suadijec, ki se je namenil investirati v (angleški) nogomet je bil pred komaj sedmimi leti princ Abdullah Bin Mosaad bin Abdulaziz al Saud, znan kot papirni princ, saj ta v Saudski Arabiji nadzira večino tiskarn pa tudi tiskanih medijev. Bin Abdulaziz je tedaj kupil polovico Sheffiled Uniteda, ki je ob koncu lanske sezone doživel nesluten zmagovalani preporod ter z neverjetno uspešno serijo obračunov v Championshipu brez težav osvojil končno 2.mesto. Kot vemo se izjemne predstave Sheffiled Uniteda vrstijo tudi v tej sezoni. To pa seveda pomeni, da bodo – nemara celo malce nepričakovano – saudski lastniki imeli premierligaša najbrž tudi v prihodnjih sezonah.
Poleg glavnega javnega investicijskega fonda z nafto nemara najbogatejše države na svetu naj bi bila v koalicji z Amando Staveley tudi brata Reuben, londonska nepremičninska velikaša. Milijarderja Simon in David Reuben, sicer navijača Chelseaja, sta v nogometni posel pognala Jamieja, Davidovega 33-letnega sina. Ta ima poleg direktorskega položaja v družbi Arena Racing Company, prireditelja najbolj slavnih konjskih dirk na Otoku, tudi članstvo v upravi nogometnega kluba Queens Park Rangers. Viri trdijo, da naj bi v zadnja ponudba za odkup Newcastlea vključevala bodisi pretežni saudski delež bodisi tisti Reubenovih. Ali drugače. Vse kaže, da Amanda Staveley svojega znanca Mikea Ashleyja s čekom, ki mu ga bo pomolila pred nos, zdaj pa res ne bo razočarala.
Prihodnost za Newcastle United in njegove navijače se zdi sončna. Pri čemer širši pogled na vlaganja in na razvoj angleškega nogometa, še posebej pa klubov iz Premier lige, ne prinaša nič kaj drugega kot še hitrejše bogatenje. Projekcije nakazujejo, da naj bi se Newcastle pod novim lastništvom v prihodnjih petih letih kakovostno močno okrepil ter svoj sedanji status kluba, ki po uspešnosti nekontrolirano niha, nadomestil s permanentnim članstvom med najboljšimi sedmimi v Angliji.
Gotovo pa, da nogometna pota niso tako dosledno linearna kot so bila od leta 2002 v primeru Chelsea. Prav zdaj imamo lepo priložnost slediti Evertonovemu kobacanju po lestvici, pri čemer smo pred tremi leti, ko so k prav tako k historično pomembnemu angleškemu klubu pristopili novi lastniki, tudi za liverpoolski klub napovedovali, da bo blitz-revolucija pod njegovo streho tega čez noč dvignila z zanj praktično tradicionalno rezerviranega 6.mesta. Ja, tudi pri Evertonu je zanihalo, a najprej navzdol.
Matjaž Ambrožič
