Leeds United do neposredne uvrstitve v Premier ligo ločijo le še štiri točke. Do konca tekmovanja v Championshipu ali v Drugi angleški nogometni ligi so preostale samo še tri tekme. Eden od stebrov angleške nogometne zgodovine je tik pred slavno vrnitvijo med elito. Za desetine tisočev navijačev velikana iz Yorkshirea se agonija, ki je trajala kar 16 let, srečno zaključuje. Nenazadnje je, sicer krajši del te dobe zaznamoval tudi Darko Milanič, ki je bil manager Leeds Uniteda med septembrom in oktobrom 2014.
Novejša zgodovina velikana iz Yorkshireja bo – kot kaže najkasneje v nedeljo 19.julija – očtino dobila še zadnji in hkrati najslajši atribut. Promocija v Premier ligo bo odtehtala boleč padec kluba, ki je še leta 2000 dosegel polfinale Pokala UEFA (današnja Liga Evropa), leto pozneje pa celo polfinale Lige prvakov.
Rezultatski pogrom, ki je pri Leeds Unitedu zaznamoval začetek novega tistočletja je bil posledica vehemence in nediscipline posameznikov ter kmalu zatem tudi kolektivne histerije, ki je zajela celotno klubsko organizacijo. Glavni razlog zanjo pa so bile številne finančne nepazljivosti in kasnejše malverzacijev. Tem pa so sledili številni poskusi lastniških prevzemov kluba. V najbolj nestanovitnem času, je Leeds United prvič v svojo zgodovini pristal celo v tretji Angleški ligi (League One). Ob zanemarljivem vlaganju v klub je ta tretjeligaš ostal kar tri sezone (2007 -2010).
Nevarne brzice, po katerih je plaval – in se vmes v njih tudi utapljal – Leeds United, so znane tudi marsikateremu drugemu slavnemu nogometnemu klubu. A kot se v življenju marsikaj spreminja – najprej na slabše in potem na bolje – zdaj tudi bivanje vseh, ki dihajo z Leeds Unitedom postaja vse bolj znosno – čez nekaj dni pa bo to bivanje spet užitkarsko lahko, saj bo ponovno premierligaško.
A je še pred šestimi leti kazalo vse drugače. Sesutje poslovno-finančne sheme in nagel padec vrednosti kluba obremenjenega z dolgovi, kaznimi in prestopnim embagom je izkoristil razvipti italijanski magnat Massimo Cellino, dolgoletni lastnik sardinijskega kluba Cagliari. Njegova družba Eleonora Sport Limited je postala večinski lastnik Leeds Uniteda. Cellino je septembra 2014 kot prvega med svojimi izbranci na mesto glavnega trenerja postavil Darka Milaniča, poprej trenerja graškega Sturma. Izolan je s skromnim rezultatskim izkupičkom (brez zmage na šetsith ligaških tekmah) svoj položaj moral zapustiti komaj dober mesec po nastopu nove službe.
Massimo Cellino je leto in pol zatem večinski lastniški delež prodal skladu, ki so ga ustanovili navijači kluba. Angleška nogometna javnost je v tistem času stalno bentila nad Cellinom in njegovimi srednjeveškimi upravljalskimi metodami, ki Leeds Unitedu nikakor niso obetale boljših časov. Medijska in javna podoba kluba pa se ni izboljšala niti na začetku leta 2017, ko si je polovico lastništva nad Leeds Unitedom priskrbel milanski poslovnež in uspešen finančni svetovalec številnim klubom Andrea Radrizzani. Radrizzanije bil leto prej ključni posrednik pri prodaji AC Milana kitajskemu holdingu Suning. Le po nekaj mesecih delovanja v klubu je Radrizzani prevzel še preostali lastniški delež. Tega mu je uspelo pridobiti z odkupom lastništva stadiona na Elland Roadu, ki si ga je pred tem nekaj let – kot kapitalsko varovalo – lastila skupina navijačev kluba.
Najsi je bilo po Cellinu tudi Radrizzani ime stalno v medijih, in to vselej med slabšalnimi ali opozorilnimi novicami – češ, kako tujci neodgovorno upravljajo s klubom kot je Leeds Unitedom – pa vse kaže na to, da se bo Italijan smejal zadnji. Z njim pa tudi vsi tisti, ki so ga, tako kot poprej Cellina, želeli izgnati iz kluba.
Radrizzanijeva prva zaznavna poteza je bil nakup napadalca Patricka Bamforda, nekdanjega Chelseajevega mladica, ki je iz Middlesbroughja prestopil za osnovno ceno 7 milijonov funtov. To pa je je bil takrat najvišja vsota za nakup kakega posameznika po letu 2001, ko je iz Liverpoola k Leedsu prestopil proslavljeni golgeter Robbie Fowler. Bamford ni posebej izurjena mašina za doseganje golov, je pa za angleške standarde soliden vsestranski (po potrebi tudi krilni) drugoligaški napadalec. Bamford je sicer znan kot najbolj bister in študiran nogometaš, saj je po gimnaziji, ki jo je končal z odliko, zavrnil šolnino, ki mu jo je ponudila slovita ameriški univerzi Harvard. Tam bi naj Bamford, ki izhaja iz premožne družine akademikov in poslovnežev, študiral ekonomijo.
Junija leta 2018 je Andrea Radrizzani naznanil, da je novi trener Leeds Uniteda postal Argentinec Marcelo Biela, eden največjih nogometnih manijakov, in to v pozivitvnem smislu. Bielsa je med letoma 1998 in 2004 vodil svojo domačo reprezentanco, se je kasneje proslavil tudi s čilensko, nato pa srednje uspešno vodil še Marseille in Athletic iz Bilbaa. V dveh sezonah pred prihodom v Anglijo je Bielsa kratek čas dokaj neuspešno treniral tudi Lazio in Lille.
Zdaj 64-letni Bielsa, ki medijsko še vedno nastopa izključno ob pomoči prevajalca, je med angleško nogometno srenjo vzbudil veliko zanimanja. Njegovo značilno spremljanje tekem – navadno je sédel kar na obrnejno plastično gajbico, ki si jo je namestil v trenerski prostor ob stranski liniji – je počasi postajalo kultno. Januarja je Bielsa na posebni tiskovni konferenci v svojem filozofsko-profesorskem slogu priznal, da je pred derbijem z Derby Countyjem, ki ga je takrat vodil Frank Lampad, na nekaj treningov svoji nasptonikov poslal vohune. Še več. Bielsa je pred novinarji natančno razkril svoja doganja na osnovi špijonsko pridobljenih podatkov. Razvnel se je Spy-gate. Toda angleška nogometna javnost je prej kot da bi Argentinca povsem sesula, ostala osupla na tehnično in psihološko preciznostjo, s katero se izjemni nogometni um Bielsa loteva analiz tekem, igralcev, taktik ipd. Trener Leedsa je moral plačati kazen 200.000 funtov, številni kolegi pa so se takrat šalili, da bi mu morali del te vsote pomagati zbrati tudi vsi, ki podrobno spremljamo nogomet, saj tako fantastične lekcije iz nogometne strategije ne ponuja nobena knjiga.
Se je pa Marcelo Bielsa še enkrat proslavil aprila lani, ko je po doseženem zadetku na derbiju proti Aston Villi svojim igralcem zapovedal, naj nasprotniku prepustijo dosego izenačujočega zadetka. Razlog za bizaren Argentičnev ukaz svojim možem je bila poškodba Villinega napadalca Jonathana Kodjije, ki se je pripetila med Leedsovim napadom, ki je privedel do vodstva Leeds. Zanimivo je bilo tudi to, da je imel Leeds United v času te tekme še vedno matematične možnosti, da bi na lestvici prehitel Aston Villo in se tako namesto nje morebiti neposredno uvrstil v Premier ligo. Bielsa je za svojo plemenito gesto septembra lani prejel Fifino letno priznanje za fair-play.
Čeravno s protislovji nasičeno prvo sezono za krmilom Leeds Uniteda je Marcelo Bielsa končal s podaljšanjem pogodbe o sodelovanju s klubom. Andrea Radrizzani se je tako odločil za še eno eksotično potezo, ki pa se prav od minulega vikenda spreobrača v zgodovinski jack-pot.
Leeds United je v drugem delu lanske sezone začel prejemati nerazumljivo število zadetkov. Bielsina obramba je postajala porozna. Zato se je trener odločil, da se bo znebil ljubljenca navijačev, robustnega centralnega branilca Pontusa Janssena. Šved je lani poleti prestopil h konkurenčnemu londonskemu Brentfordu. Bielsina jasnovidnost je bila potrjena. Do sedaj je v tej sezoni Leeds United prejel komaj 34 zadetkov, kar je najmanj med vsemi v ligi. Lani jih je skupno 50. So pa k uspehom – pa čeprav Leeds United bolj redko zmaguje z več kot enim golom razlike – prispevale tudi druge okrepitve. Predvsem je (bilo) nekaj najboljših igralcev izposojenih pri drugih klubih: Jack Harrison (Manchester City), Ben White (Brighton) Portugalec Hélder Costa (Wolverhampton). Do letošnjega januarja je bil v Leedsovem kadru tudi mladi Arsenalov napadalski zvezdnik Eddie Nkeitah. V iztekajoči sezoni so odlične predstave nizali še branilec Luke Ayling, vezist Kalvin Phillips (tudi na širšem seznamu angleškega selektorja Garetha Southgatea), makedonski defenzivni vezist Ezgjan Alioski ter občasni poljski reprezentant Mateusz Klich.
Odločilna nedeljska tekma v Swanseaju je bila prav tipična. Domačini (zdaj na lestvici 7.), ki še vedno upajo, da bodo zmogli med štiri kvalifikante za play-off, so igrali previdno. Enako tudi Leeds United. Vložek v tekmo je bil za kakršno koli taktično improvizacijo prevelik. Čistih priložnosti je bilo komaj kaj. Oba najnevarnejša poizkusa Patricka Bamforda je vratar Freddie Woodman ubranil. Vse do predzadnje minute je kazalo na remi. Takrat pa je Aylingova diagonalna podaja na vrh petmeterskega prostora le dosega španskega veterana Pabla Hernandeza, ki je vstopil ob glavnem odmoru. Nekdanji igralec Swanseaje je meril v desni spodnji kot Woodmanovih vrat. Žoga je najprej zadela vratnico, nato pa se prav filmsko skotalila v mrežo – in veliki Leeds United praktično že vrnila v premierligaški Hollywood.
