Novica o odpustu Franka Lampada kot trenerja nogometnega kluba Chlesea nikogar ni pustila ravnodušnega. Še zlasti to velja za navijače londonskega težkokategornika, kajti Lampard je Chelseajev najboljši strelec nasploh (211 zadetkov), dolgoletni so-kapetan ekipe ter trinajst tekmovalnih sezon nemara največja moralna in intelektualna kapaciteta med vsemi igralci, ki so za modre nastopali v času največjih klubskih uspehov (2006 – 2017).
Chelsea je Lamparda in njegove tri ožje asistente, med katerimi je bil tudi Jody Morris, vnovič zaposlila pred začetkom lanske sezone. Pred tem je nekdanji član West Hama, kasneje pa še New York Cityja in Manchester Cityja, eno sezono vodil angleškega drugoligaša Derby County. Ob koncu uspešne sezone 2018-2019 se je Derby County uvrstil v končnico za tretje mesto in napredovanje v Premier ligo. Zasedba trenerja Franka Lamparda si kljub pogostim pohvalam za več daljših zmagovalnih obdobij s končnim 6.mesto realno ni zaslužila vstopnice povratek med elito. In res je je zgodilo tako. Z zmago, a takoj zatem izdatnejšim porazom je bil v polfinalu play-offa od Derby Countyja boljši Fulham, kasnejši zmagovalec končnice.
Zdaj 42-letni Lampard se je v svoj matični klub Chelsea kot trener vrnil z renomejem preverjenega operativca in nič več kot to. Chelsea je bil zaradi kazni Uefe prikrajšan za trgovanje v dveh zaporednih poletnih prestopnih rokih. Istočasno je iz klubske akademije izšlo kar nekaj možnih bodočih asov prve ekipe. Jody Morris, Lampardov najtesnejši sodelavec, je Chelseajevo akademijo vodil med letoma 2014 in 2018 in z njeno najstarejšo sekcijo prav vsako leto osvojil angleški mladinski nogometni pokal. Morris je bil pred dvajsetimi leti sicer stalni Chelseajev vezist (142 nastopov) in je kot igralec osvojil tako Angleški pokal (leta 2000) kot tudi nekdanji Evropski pokal pokalnih zmagovalcev dve leti pred tem. Kakopak je Lampardova vitrina za trofeje bistveno večja: 3 osvojene Premier lige, štirje FA pokali, lovoriki Lige prvakov in Lige Evropa.
Vse kar Chelseajevo leze in gre se je skupaj s kozmičnimi silami strinjalo, da mora po odhodu najboljšega posameznika Edina Hazarda in prejšnjega trenerja Maurizia Sarrija nastopiti doba kadrovske in mentalne konsolidacije. A naj Chelsea kljub nižje postavljenim ciljem doseže vsaj četrto mesto v Premier ligi ter z njim nekaj deset milijonov funtov zaslužka in posledično ohranitev dobrega imena kluba. Le z valuto imenovano Liga prvakov bo Chelseaju uspelo nato novačiti in kupovati mlade talente iz vseh koncev sveta. Frank Lampard se je zdel idealen kandidat za prosto delovno mesto.
Frank Lampard in Jody Morris s sodelavci sta glavno zahtevo vodstva kluba poleti izpolnila. Chelsea je na zaključnih desetih obračunih lanske sezone uspel iztisniti devet prepotrebnih zmag in ligaško dirko enako kot tretjeuvrščeni Manchester United sklenil z osvojenimi 66-imi točkami – četrti. Chelseajevi mladi upi Tammy Abraham (23), Mason Mount (22) in Reece James (21) so se uspešno integrirali v seniorsko zasedbo. Branilec Fikayo Tomori (23), playmaker Billy Gilmour (19) in defenzivni vezist Ethan Ampadu (20) so napredovali, a vseeno zastali na robu prve ekipe. Zato pa je delno že uveljavljeni krilni napadalec Callum Hudson-Odoi (20) dobil še veliko več priložnosti kot prej.
A vendar je nekaj manjkalo. Chelseajev igralni ali taktični značaj še ni bil definiran. Še zlasti se je vprašanje, kakšna je sploh Lampardova trenerska filozofija, izpostavilo ob brutalnem strmoglavljenju v prvem obračunu osmine finala Lige prvakov, ko je bavarski Bayern na Stamford Bridgeu zmagal z milostnim izidom 0:3, pri čemer je kazalo, da jih bo Chelsea na tisti tekmi fasal vsaj deset. Pod rubriko Nedopustno je bilo julija vpisanih tudi 12 ligaških porazov, statistična številka, ki je lastnik in direktorji Chelseaja niso vajeni in si njene ponovitve v prihodnje nikakor ne želijo več. Kdo ve, če bi Lampardovemu statusu kaj posebej koristil osvojeni Angleški pokal? Vodstva na tistem avgustovskem finalu proti Arsenalu na prvikrat praznem Wembleyju njegova ekipa preprosto ne bi smela zapraviti.
Letošnja sezona se je za Chelsea začela nestanovitno, nadaljevala pa kar dobro. Toda grenak poraz v drugem krogu proti Liverpoolu 20. septembra (0:2) je dokazal, da Chelsea kljub izdatnim okrepitvam – tj. nakupu dveh nemških reprezentantov (Timo Werner, 24, in Kai Havertz, 21), enega angleškega (Ben Chilwell, 22), maroškega zvezdnika Hakima Ziyecha (27) in vratarja Edouarda Mendyja (28) – za najboljše v ligi ne bo predstavljal resne konkurence. Ob koncu novembra je bil Chelsea – tudi zavoljo slabših rezultatov obeh klubov iz Manchestra – na tabeli še vedno na 3. mestu, prvo decembrsko soboto pa celo na vrhu. Toda mesec dni zatem je modri tabor močno pretresel poraz na obisku pri Arsenalu (3:1).
Chelsea je vztrajno drsel po lestvici navzdol. Zelo klavrna predstava in nov poraz na prvi januarski preizkušnji proti Manchester Cityju (1:3) pa je vsakomur, ki resno spremlja nogomet, namignila, da se doba Franka Lamparda kot trenerja Chelsea zaključuje.Tako še vedno velja, da je Chelsea – s skupno šestimi porazi – v tej sezoni občutno najslabši, ko merimo uspešnost šesterice največjih angleških klubov na medsebojnih obračunih. Na petih načeloma najzahtevnejših premierligaških tekmah je Chelsea dvakrat remiziral in trikrat izgubil, medtem ko premagal ni nikogar. Skupna razlika v golih na teh petih derbijih je: 2 dosežena in 8 prejetih – za Chelseajeve standarde občutno preslabo.
Frank Lampard do prihoda Edouarda Mendyja ni znal pomagati dotedanjemu prvemu vratarju Kepi Arrizabalagi (26), po tem ko se je Baskova forma drastično poslabšala. Enako sta na robu prve ekipe ostala branilca Marcos Alonso in Antonio Rüdiger, zelo glasna in vplivna v garderobi. Rüdiger bi moral biti po prvotnem načrtu sicer odprodan že avgusta, a se ustreznega interesenta za Nemca ni našlo. Tudi septembrsko razpošiljanje sedmerice igralcev na posojo drugim klubom je pri mnogih vzbudilo pomisleke. Med njimi je ofenzivni Ross Barkley zdaj odličen kot posojenec pri Aston Villi. Morda bi lahko v določenih primerih nekaj doprinesel tudi Ruben Loftus-Cheek, ki je to sezono Fulhamov. Medtem ko ima večina premierligaških klubov v svoji udarni zasebi 27 igralcev, jih ima Chelsea le 24.
Nekaj dodatnih razpok v odnosu med Lampardom in upravo Chelseaja je povzročilo tudi managerjevo nezadovoljstvo, ker klub poleti pri West Hamu ni kupil defenzivnega vezista Declana Ricea. Lastniki West Hama so za Lampardovo namero vedeli že lep čas in so ceno za svojega drugega kapetana Ricea, ki je bil do leta 2104 kadet Chelseaja, navili na pretiranih 80 milijonov funtov. Obenem Werner in Havertz nista bila učinkovita. Nekaj manjših poškodb pa je imel tudi Chelseajev najbolj dragocen nakup v zadnjem obdobju, to je Američan korčulanskih korenin Christian Pulišić (22). Zaradi komercialnih interesov se Pulišićev status znotraj ekipe opazuje še bolj podrobno.
Lampardove težave pri vzpostavljanju homogenosti v prvem moštvu niso ostale neopažene. Tem se je pridružilo še nekaj manjših komunikacijskih šumov. Ti so še posebej frustrirali tiste igralce, ki so bili na igrišču manj ali sploh ne. Eden od teh je gotovo italijanski reprezentančni bočni branilec Emerson. Tudi intenzivnost treningov, ki sta jih predpisovala Lampad in Morris, se je zdela večini igralcem bolano prenaporna.
Odpoklic klubske legende – četudi je bila ta na funkcijo imenovana prej za krajši kot pa na daljši rok – je še sam po sebi travmatičen zasuk. Vseeno se zdi, da je vodstvo Chelseaja nemudoma našlo – optimalno rešitev. Po tem, ko je zadnji januarski ponedeljek Frank Lampard izgubil trenerski položaj, ga je že dan zatem nasledil Nemec Thomas Tuchel, dolgoletna skrita želja londonskega kluba. Tuchel, ki je bil decembra razrešen trenerskega položaja pri pariškem velikanu PSG, je že na prvi tekmi poskrbel za pričakovano rošado teama. Poleg tega je uvedel igralni sistem s tremi centralnimi branilci in višje pomaknjenima bočnima defenzivcema (wing-backs). Callum Hudson-Odoi je čez noč postal eden izmed njih. Antonio Rüdiger in Marcos Alonso sta kaj verjetno novi-stari stalnici v zasedbi. Alonsov izjemen zadetek na obračunu proti Burnleyju je Tuchlove nove prijeme ožigosal kot pravilne. Pomirjeno in taktično zdravo po novem delujeta tudi Werner in Havertz. Chelsea je tako proti Wolverhamptonu kot tudi proti Burnleyju žogo pred nasprotnikom dejansko skril. Kako se bo izšlo proti močnejšim tekmecem ostaja odprto. Vsekakor drži, da je Chelsea je Tuchlove igralne sheme vajen – pogosto jo je uporabljal tudi Maurizio Sarri in ji je še vedno povsem predan Antonio Conte, Chelseajev strateg med letoma 2016 in 2018.
Kot edino kolateralno škodo po prihodu Thomasa Tuchla za zdaj ocenjujem med rezerviste pahnjenega levega bočnega Bena Chilwella, Chelseajevo pridobitev težko 50 milijonov funtov. Vzporedno s tem predvidevam, da se bo James Reece brez težav hitro prilagodil Tuchlovim idejam.
Zato četrtkovo prvo gostovanje za Thomasa Tuchla kot trenerja Chelseaja, in to že kar pri tradicionalnih mestnih rivalih Spurs, ki so sami sredi mini krize, z gledišča londonskih modrih velja za enega najbolj zanimivih obračunov v zadnjem letu in pol.
