Po sedmih letih in pol je Arsenal zapustil Mesut Özil – od začetka sezone 2013/2014 največji zvezdnik londonskega kluba ter najboljši, a tudi najbolje plačani igralec, ki je v zadnjem desetletju igral za topničarje. Özilova artilerijska leta bodo šla v zgodovino kot uspešna, tudi kot trofejna, zagotovo pa ne ovenčana z večno slavo. Premnoga vprašanja bodo za vedno ostala neodgovorjena, saj se nekdanji nemški reprezentant od Arsenala poslavlja s stigmo, ki je bil za obe strani še pred tremi leti nepredstavljiva; s stigmo, ki jo bodo tako nogometni virtuoz kot slavni klub in njegovi številni navijači obžalovali še zelo dolgo.
Mesut Özil je iz madridskega Reala v Arsenal prestopil za dobrih 44 milijonov funtov. Prva Arsenalova pogodba je vključevala tudi bogat bonusni aneks. V zadnji sezoni, ko je nemški vezist turškega rodu še nastopal pri Realu, kraljevi klub, razen Superpokala, ni osvojil druge lovorike. In to kjlub temu, da je Özil že tretjič zapored postal najboljši podajalec oziroma asistent v La Ligi. Po tem, ko se je zdelo, da je José Mourinho, tedanji trener Reala, kreativnemu ofenzivcu v male možgan uspešno vgraviral tudi nujnost opravljanja obrambnih nalog, se je Özil po svojem prepričanju prevečkrat znašel med rezervami. Bil je tudi med predlaganimi za osvojitev lovorike Ballon d’Or.
Na drugi strani je Arsenal ravno tedaj s pričakovanimi uspehi prebrodil finančno sušno obdobje, ki je sledilo gradnji novega stadiona Emirates. Manager Arsene Wenger je za obstanek med četverico najboljši angleških klubov in načrtovan nov naskok na evropski vrh nujno potreboval igralsko super šminko. Obenem se redki nogometni navdušenci ne bi strinjali, da sta igralni stil Mesuta Özila in nogometna filozofija, ki jo je Arsenalu privzgojil Wenger, pravzaprav ista reč.
Že na debitantskem nastopu za Arsenal 13.septembra 2013 proti Sunderlandu je Mesut Özil podal Oliverju Giroudu za prvi zadetek v 11.minuti. Nemčeva premierna sezona v novem klubu se je zaključila veličastno. Arsenal je ponovno osvojil FA Cup, poleg pokalne lovorike pa je ob koncu domače lige pristal na željenem 4.mestu. Julija 2014 je Nemčija na prvenstvu v Braziliji četrtič postala svetovni prvak in Özilova zvezda je zasijala še bolj.
Leto kasneje Arsenal znova postal angleški pokalni prvak, Özil pa je za klub na triintridesetih nastopih vknjižil 7 zadetkov in 5 asistenc. Tretje mesto v ligi in še en triumf v angleškem pokalu pa sta bila dosežka, ki si ju je londonski klub z nesporno najlepšim, najbolj kombinatornim, če ne kar najbolj inteligentnim nogometom, več kot zaslužil. Sezonski statistični obračun ali 5 zadetkov in 9 asistenc so “topničarsko senzibilno levico” postavili v središče restavrirane Arsenalove biti.
Tudi tekmovalna sezona 2015-2016 za Mesuta Özila in njegov Arsenal s skokom na 2.mesto ob zaključku Premier lige velja za uspešno. Angleško in svetovno nogometno srenjo je takrat šokiral zmagovalni Leicester City, toda Arsenalovi enajstici je z zabitimi 8 goli in kar 20 asistencami brez posebnih pomislekov pripadlo individualno priznanje za najboljšega posameznika pri Arsenalu (Arsenal Player of the Year Award). V četrtfinalu Evropskega prvenstva proti Italiji, je Özil dosegel edini zadetek za Nemce v rednem delu srečanja. Ob polfinalnemu porazu proti Francozom pa ni igral.
Medtem ko je Arsenal na začetku naslednje sezone še naprej predstavljal strah in trepet za domače konkurente, pa so vzdušje na stadionu Emirates vse bolj načenjale skromne evropske predstave klub v zadnjem obdobju. Kot da topničarji niso napredovali tako kot so si želeli. Mesut Özil je na obračunu v skupinskem delu Lige prvakov proti bolgarskemu Ludogoretsu dosegel svoj prvi karierni hat-trick. Toda poškodbe stegenskih mišič, ki so se pojavile zgodaj spomladi 2017, so formo in samozavest Nemca malenkost načele. Izpad jeze po porazu z Manchester Cityjem (1:2) je prizadel celo Özilov odnos z Wengerjem. Trener je od perle v svoji zasedbi pričakoval več igralne dominance, medtem ko naj bi igralec tako svojemu strategu kot tudi soigralcem zameril nekakšno izobčenje. Mnogo kasneje se je izkazalo, da Özil od tedaj nikoli več ni bil bil tako galanten topničar kot poprej. Arsenal je pred poletjem po napetem finalu proti Chelseaju osvojil FA Cup, že Özilov tretji, toda prvenstvo je zaključil na razočarajočem 5. mestu in neuvrstitvijo v Ligo prvakov.
Sezona 2017-2018 je bila zadnja, ki je nemškega zvezdnika po prvotni pogodbi še zadrževala v Londonu. Arsene Wenger, Özilov veliki oboževalec, je oznanil, da po triindvajsetih letih zapušča managersko mesto pri Arsenalu. V izogib nedavnim odmevnim odhodom najpomembnejših igralcev od kluba – prestop Robina Van Persieja v Manchester United leta 2012 in napovedan odhod Alexisa Sanceza -, se je vodstvo Arsenala na predlog odhajajočega Wengerja odločilo, da Mesuta Özilu ponudi ultra bogato podaljšanje pogodbe s klubom. Januarja 2018 se je Nemec Arsenalu zavezal še za naslednja tri leta, v zameno pa je svoj bančni račun obogatil za vrtoglavih 350.000 funtov tedenske plače. 6.mesto ob koncu domače lige je bilo novo športno razočaranje. Še dodatno pa so Özilov ego prizadele kritike nemške javnosti po tem, ko ju je skupaj z reprezentančnim kolegom Ilkayjem Gundoganom svečano sprejel kontroverzni turški predsednik Recep Erdogan. Besedno vojno z nemškimi mediji je Özil plačal z izključitvijo iz Die Mannschafta, ki jo je kot reprezentančno upokojitev najavil sam.
V tekmovalni cikel 2018-2019 je Arsenal vstopil z negotovostjo, ki so jo narekovali sorazmerno skromni rezultati. Arsenalov novi trener Unai Emery ni razumel Özilove trme na treningu in še manj igralčeve površnosti, ko je šlo za predpisane obrambne naloge na tekmah. Takoj je bilo opaziti, da se je Arsnealova vodilna hierarhija v nameri, da bi iz Özila iztisnila za klubsko zgodovino pomembnega posameznika, kot je bil na primer Denis Berkamp, močno uštela. Nekaj sprememb v Özilovem zasebnem življenju je botrovalo, da se je nogometni čarnovnik počasi zapiral v svoj intimni krog. Ker je bila omenjena pogodba z Arsenalom izjemen poslovni uspeh Özilovega svetovalnega moštva, so se posamezniki iz tega kroga v poslovnem smislu ščasoma poslovili od svojega klienta. Özilov agent Erkut Sogut in njegov mentor Harun Aslan (med drugim agnet nemškega selektorja Jurgena Loewa) nista več sodelovala. Razšlo se je tudi do takrat tesno zavezništvo med Özilovim bratom Mutulujem, Ilhanom Gündoganom (Ilkayjevim bratom) in Kujtimom Mustafijem, očetom Arsenalovega branilca Shkodrana Mustafija.
Najbolj plačani igralec v Arsenalovem taboru ni izpolnjeval pričakovanj, zato je Unai Emery poskušal z alternativami. Özilove svojeglavost in vragolije na treningih so zabavale njegove mlajše kolege, medtem ko so bolj izkušeni v verodostojnost igralca, ki bi moral v tistem času dokončno zrasti v klubsko ikono, začenjali dvomiti. Obupno slaba predstava v finalu Lige Evropa v Bakuju proti Chelseaju, je vrgla novo senco tudi na Özila. Aresnal je pet mesecev kasneje, po dobrem letu na čelu strokovnega štaba, odpustil trenerja Emeryja. Z začetkom pandemije zaradi novega virusa so bili igralci Arsenala naprošeni, če se jim klub sme zmanjšati plače. Predlagano 12,5-odstotno redukcijo prihodkov je Özil gladko zavrnil. Še pred tem se je Özil na svojem twitterju zavzel za pravice ujgurskih muslimanov, s strani uradnih oblasti preganjane religiozne manjšine v severozahou Kitajske. Nemški zvezdnik je tako še enkrat več prekršil kodeks kluba, ki ima velike komercialne apetite tudi na daljnem vzhodu. Sprva plemenita, a kasneje zelo provokativna se je zdela tudi igralčeva najava, da bo sam plačeval honorar Jerryju Quyju, ki je nastopal v vlogi klubske maskote Gunnersaurus. Arsenal Quyjevih uslug pred prisilno praznimi tribunami preprosto ni več potreboval. Özil je zatrjeval, da ga z Quyjem povezuje dolgoletno prijateljstvo.
Z nastopom novega trenerja Mikela Artete, ki je bil še do nedavna Özilov igralski kolega, se je pričakovalo, da se bo vedenje 32-letnika unêslo, a se ni. Arteta je na začetku aktualne sezone enega naboljši nogometašev v generaciji izključil iz prvega moštva, kar je pomenilo praktičen konec Özilove angleške epizode. Njegov zadnji nastop v arsenalovem dresu je tisti 7.marca 2020 prooti West Hamu.
Prestop iz Arsenala v turški Fenerbahçe, najljubši klub pripadnika tretje generacije turških izeljencev v Nemčijo, bo nogometaša najprej veljal sedem miljonov funtov, saj se je omenjenemu znesku odpovedal v zameno za izničenje pogodbe iz leta 2018. Njegova tedenska plača bo pri istanbulskem klubu za 265.000 funtov skromnejša kot je bila med službovanjem v Londonu. Zato pa bo ljubljenec truške javnosti, sploh nogometne, v zameno za uvrstitev Fenerbahçeja v Ligo prvakov, prejel izdatni bonus. Mesut Özil je Fenerbahçeju pred tednom obljubil tri-in-pol letno zvestobo.
Igralec, ki ga je bilo vedno, celo takrat ko ni bil v vrhunski formi, v neizmeren užitek spremljati na igrišču, je Arsenal zapustil slabe volje. Otoških fanfar v svojo čast ne bo slišal nikoli. Vse, kar si želim, in verjamem, da enako razmišlja tudi večina Arsenalovcev, pa je, da bi Mesut Özil še kdaj uspel pokazati svoje razkošno nogometno znanje in fantastično razvito nogometno domišljijo ter dokazal, da je izjemen kreativni um sposoben delovati, ko je globoko v sebi pomirjen in v svoji okolici spoštovan.
Matjaž Ambrožič
