Danes bi praznoval svoj enaintrideseti rojstni dan, pred seboj bi imel še mnogo let vrhunskega nogometa, a žal je kruta usoda hotela drugače. V ponedeljek, 5. junija, nas je šokirala vest o njegovi smrti. Na običajnem popoldanskem treningu v Pekingu, kjer si je od februarja služil kruh, se mu je ustavilo srce. V bolnišnico je bil prepeljan nemudoma, a oživljanje ni uspelo in okoli devetnajste ure po lokalnem času se je mnogo prezgodaj poslovil ljubljenec nogometnih navdušencev, ki ga bomo ne le kot dobrega nogometaša, temveč tudi človeka, ohranili v spominu za vedno.
Življenjska pot Cheicka Ismaela Tioteja se je začela 21. junija leta 1986 v Yamoussoukru, glavnem mestu Slonokoščene obale. Rojen je bil v drugačni, poligamistični, družbi. Tako je imel njegov oče več žena in bojda kar okoli petdeset otrok (informacijo gre jemati z rezervo, saj ni uradna), od tega je bilo jih je bilo devet bratov oziroma sester iste matere Cheicka.
Ta svojih korenin ni pozabil nikoli. Z dobro plačano službo nogometaša je redno pošiljal denar v revno afriško okolje, kjer je odrastel. Svoj prvi par nogometnih čevljev je denimo dobil šele pri petnajstih letih. »Vsi vemo, da razmere v Afriki niso najboljše, toda moraš biti odločen in mentalno močan, da to premagaš. To me je pripeljalo do sem. Moraš verjeti v svoje sposobnosti in garati,« je o težkem odraščanju povedal za Dailymail leta 2010, ko se je preselil v Newcastle.
V Evropo je sicer prišel že pet let prej, pri devetnajstih letih so ga v domovini opazili skavti Anderlechta. Z bruseljskim klubom je v prvih dveh sezonah osvojil naslov belgijskega prvaka, a pri tem igral zelo malo. Pot ga je vodila naprej na Nizozemsko, najprej na posojo v Rodo, nato pa ga je odkupil Twente.
V klubu iz Enschedeja je igral pomembno vlogo pri naslovu državnih prvakov, kar mu je prineslo že omenjeni prestop v Newcastle. St James’ Park je predstavljal najdaljšo postajo njegove nogometne kariere. Za Srake je odigral 156 tekem in zabil en gol. En gol, ki pa smo si ga zapomnili vsi.
Bil je 5. februar 2011, Arsenal je proti Newcastlu vodil z 0:4 vse do 68. minute, nato pa je Joey Barton začel epsko vrnitev, ki jo je dokončno potrdil Tioté z izenačujočim golom tri minute pred koncem. Mojstrovino, ki jo je težko opisati z besedami, si lahko še enkrat ogledate v spodaj priloženem posnetku.
Velik pečat je pustil tudi v reprezentanci Slonokoščene obale, s katero je leta 2010 in 2014 zaigral na svetovnem prvestvu ter osvojil naslov afriških prvakov leta 2015. Tri leta prej jim je ta lovorika ušla za las. Poraz po enajstmetrovkah proti Zambiji v finalu naj bi Tioteja tako razjezil, da je medaljo raje podaril prijatelju, kot jo gledal doma.
Letošnjo sezono je začel pri Newcastlu, a je v prvenstvu odigral le 15 minut, nekaj več v FA pokalu. Izguba mesta v ekipi ga je vodila na novo avanturo, sedmega februarja je podpisal pogodbo s kitajskim drugoligašem Beijing Enterprisesom, ki pa je žal ne bo nikoli oddelal do konca. Še v soboto, tretjega junija (dva dni pred smrtjo), je odigral vseh devetdeset minut ob zmagi na ligaški tekmi. Nihče pa si ni mislil, da bo teh devetdeset minut tudi zadnjih v njegovem življenju.
Cheick Ismaël Tioté, počivaj v miru!
