Tottenhamov arsenal pred napadom Emiratov
Dovolj jih je bilo. Zdaj smo teh kvalifikacij in kvalifikacijsko funkcionalno slabega nogometa že siti. Z zadovoljstvom se vračamo k iskreni klubskih bojevitosti. Premier liga bo znova vzplamtela. Tisti, ki bo zmagovalno zahrumel ta konec tedna, ima veliko prednost. Njegove božične radosti bodo zelo verjetno dejanske radosti, ne pa traume. Izpostavljen je en sam, toda 12.krog v Premier ligi v resnici prinaša pet derbijev.
Prvi in najbolj pomembnen bo Tottenhamov marš na Emirate. Na novem Arsenalovem travniku, to pomeni v zadnjem desetletju, so Spursi v ligi zmagali le enkrat. V Premier ligi pa samo dvakrat! V letih 1993 in 2010. Vsi pokazatelji-uigranost, dinamika in uravnoteženost znotraj moštva, psihološka stabilnost, ki jo ponuja tudi točkovna prednost itd. – kažejo, da naj bi v času sobotnega kosila Spursi ponovno zmagali. Toda ko gre za severnolondonski derbi je potrebno biti še posebej previden. Ta se navadno odloča v zadnjih osmih minutah. Če bi si Aaron Ramsey in Alexis Sanchez žogo podajala vsaj tedaj – sicer si jo bolj po naključju kot pa namenoma – bi bil Arsenal v veliki prednosti. Če se komu ljubi šteti izmenjave usnja med Valižanom in Čilencem, naj sporoči le svoje analize.
Drži, da je Tottenham letos izgubil tako proti Chelseaju kot tudi proti Manchester Unitedu, pa čeprav na obeh ni bil odkrito slabši tekmec. Toda Mauricio Pochetino bi se kaj lahko odločil za taktiko, ki je na njihovem izposojenem Wembleyju letos surovo spodnesla tako Dortmund pred kratkim pa še Liverpool.
Da je Arsenal res tako nesamozavesten. Je. Ob remiju proti Chelseaju pa vseeno ni bil.
Ok, naj bo, mogoče pa Tottenham – čeprav se mu na najtežjih gostovanjih to posreči poredko – tokrat res ujame glorijo. A ne pozabimo. 20+ let je poteklo, da se je Arsenal ob koncu prvenstva uvrstil pod Tottenham. Če želijo Spursi vladati severu prestolnice, potem morajo po sosedih udariti tako kot so proti Realu.
Naj tej tekmi seveda bom – tvite v živo spremljajte na računu @ambrofuzbal.
Čudovit in obenem skrajno bizaren bo dvoboj dveh največjih razočaranj te premierligaške jeseni. Crystal Palace pričakuje Everton. Slednji v nasprotju s pričakovanji še nimajo novega prvega taktika. David Unsworth, vršilec dolžnosti glavnega trenerja Evertona, si je z zadnjo zmago proti Watfordu zaslužil nekaj kredita. Toda razplet tistega obačuna bi lahko označili tudi kot harakiri Sršenov. Ruben Loftus Cheek, domači vezist, odličen na minulih debitantskih nastopih za angleško reprezentanco, naj bi bil zvezda te tekme. Domači zanesljivo ne bodo izgubili, dlje pa si ne upam, zato stavim na remi.
Forma Leicester Citja potiho a zanesljivo raste. Če temu prištejemo lansko leicestersko klofuto, ki je Manchester City nato pekla še kar nekaj mesecev, napoved pogojno lahko potisnemo do nekakšne dileme o tem, kdo bo zmagovalec. A če pogledamo realno – Manchester City ne bo zapravil nove priložnosti za novo trico pik. Celo Kevin De Bruyne je v zadnjih izjavah okrcal lastnega reprezentančnega selektorja. To pa še toliko bolj naglas pomeni, da najboljši igralec v Premier ligi komaj čaka, da bo spet tekal po koridorjih, ki jih začrtuje Pep Guardiola.
West Bromwich ima na sporedu zelo zanimivo nalogo. Sesuti mora aktualne prvake in tako med zaposlenimi ohraniti svojega taktika Tonyja Pulisa. Ta naj bi imel službo zagotovljeno le še za dva poraza in ne več. Pulis v Birminghamu tako ali tako ni kaj posebej priljubljen. To bo tečna tekma. Chelsea lahko reši le spretnost napadalske naveze.
Istočasno pa se bo Liverpool doma potil proti Southamptonu, ki mu v zadnjem obdobju vedno povzroča težave. Nekdanja falanga Saintsov, ki je zdaj del Liverpoolove ekipe kot da svojemu nekdanjemu klubu nima srca povzročati bolečin. Morda je zdaj pravi čas za preobrat, kajti koncentracija “bivših” je že previsoka. Mauricio Pellegrino, trener Southamptona, je svoje dni igral namreč za Liverpool. Rdeči so sicer je zadnji zadetek Southamptonu zabil pred dobrim letom in pol, a so bili tudi na tisti tekmi poraženi.
Par Bournemouth – Huddersfield je tudi precej enigmatičen.
Manchester United in Newcastle United tradicionalno postrežeta z napadalno histerijo. Kdo bi si mislil, da bosta kluba kdarkoli vodila kar dva taktična konservativca. Newcastle so bo zaklenil, ob tem, da bi bila ob novem uspehu Rafaela Beniteza na Old Traffordu ta sezona v njegovih mislih že razglašena za nedvomno ultra-uspešno.
Newcastle seveda ne bo zmagal, pa saj tudi remizirati ne more? Jose Mourinho mi že mižika! Vse kaj drugega kot zmaga Uniteda, Manchester Uniteda bi bila veliko in zelo vpadljivo presenečeneje.
Edina nedeljska bo spet samo-londonska veselica, na kateri, saj ni res – pa se bo, v glavnem pogledovalo proti povratniku Davidu Moyesu, novemu strategu Hammersov. Watford se je po ponesrečenem gostovanju pri Evertonu pobral, West Ham pa z novim šefom, sumim, niti še ne ve, kako bi se – Watford je hitrejši, tako v nogah kot tudi v najvišjem nadstropju. Take vrste nasprotnik pa je za West Ham vedno problematičen.
Ponedeljkova večernica bo opravek Stoke Cityja v Brightonu. Na tej tekmi najbrž ne bo veliko zadetkov. Ni pa izključeno rahlo presenečenje, kajti presenečenje bo zmaga enega ali drugega, pravzaprav.
12. krog je eksploziven. Varnostnih ukrepov ob morebitni navijaški jezi in posledičnih poskusih vandalizma v vaših dnevnih sobah ne gre podcenjevati. Torej. Previdno na cestah – itak – pa tudi na kavčih.
