Pred 26.krogom v angleški Premier ligi
Prvi štirje v vrsto
To bo drugi zaporedni krog dveh super derbijev. Toda tokrat se bodo na teh dveh med sabo res udarili v tej sezoni najboljši. Če bi bili šest tednov bližje poletju, bi se reklo, da gre za biti ali ne biti. Tako pa ima letošnja Premier liga še trinajst bivanjskih stopenj. In ni izključeno, da bomo te stopnje ali tekmovalne kroge v prihodnjih treh mesecih prislanjali na motoristični pojem menjalnik.
Kaj se lahko zamenja v nedeljo popoldne, ko bo zaključena dirka z zaporedno številko 26.? Ob morebitnem porazu vodilnega Leicester Cityja na Emiratih, kjer se bo udaril s tretjeuvrščenim Arsenalom, bi se razlika med vodilnima iz petih točk lahko na štiri ali pa samo na dve. Vse je odvisno od tega, kako bo na Etihadu v dvoboju z Manchester Cityjem uspešen Tottenham.
Arsenal je jeseni pravzaprav edini v tej sezoni ponorelemu zmagovalnemu vlaku imenovanemu Leicester City odčital lekcijo. Arsenalovo gostovanje pri Leicesterju se je končalo z legendarno tekmo s še bolj legendarnim izidom – 2:5. Istega dne, po naključju je bil moj rojstni dan, je svojo turbino zagnal tudi Tottenham in doma s 4:1 potolkel Manchester City. Od tedaj dalje je ekipa trenerja Mauricia Pochettina klecnila le dvakrat, obakrat doma. Sredi januarja jo je v zadnjih minutah presenetil Leicester City, sredi decembra pa jih je v podobno zanko ujel Newcastle. Arsenal bi v nedeljo opoldne proti Leicesterju moral zaigrati tako kot je novembra proti Manchester Unitedu in treutno najbolj resnemu kandidatu za naslov jezik zavezati že v uvodu tekme. Uapm, da bo temu res tako, saj bi tak razplet v prihodnjih treh mesecih Premier ligo lahko dopisali med ponudbo na super-pikantnem menuju.
Toda pozor! Bolj kot špekulacije o tem, kako bi že v nedeljo iz resne bitke za naslov lahko že izpadla Arsenal in Manchester City, so nemara smiselni zadržki pred pogromom v napačne sodbe. Res je, da se največ dilem spleta v domišljijskem svetu navijačev drugouvrščenega Tottenhama. Ti bi najraje, da njihovi sosedje v nedeljo, tako kot vedno, ne bi zmagali in hkrati, da jim Leicester City ob porazu sosedov ne bi pobegnil še dlje. Če na pomoč pokličemo znanstvenike iz Butal, bi ti navijačem Tottenhama najbrž priporočili, da naj svojim sosedom privoščijo, da bi jim krava crknila le polovično! Zdaj pa pa smo res že tam, kjer ni muh, mogoče pa tudi kisika ne!
Kljub dobri formi in čvrsti tekmovalni drži pa sem malo manj prepričan v instantnost Tottenhamovega nedeljskega slavja. K temu me navaja tudi dvom, da bi Manchester City na dveh (od skupno štirih) najpomembnejših tekmah drugega dela prvenstva pogorel. Pellegrinijevi bodo ob koncu marca gostili mestnega rivala United, v predzadnjem krgu, to bo že maja, pa še Arsenal.
Ugotovitev, ki je na tem mestu prav tako smiselna, je edino ta: Čeprav Leicester City do konca Premier lige nima več boljših ali zahtevnejših nasprotnikov, pa vseeno ne gre pričakovati, da bo ekipa trenerja Claudia Ranierija do sredine maja rafalno zmagovala. Res je, da je Leicester City to lani počel, toda tedaj je bil še v vlogi ubežnika pred izpadom. Zakaj torej nekaj podobnega letos ne bi uprizoril kdo drug. Presenečenja so možna tudi, ko se bo Leicester City marca meril z West Bromom ali z Newcastleom, ali pa aprila, ko mu bosta meddrugimi nasproti stala Sunderland in kasneje še Swansea. Tisti, ki se krčevito borijo za obstanek spomladi presenečajo tudi zelo izrazite favorite.
Dejanska razlika v zahtevnosti obvladovanja ciljnega sprinta je v številu tekem. Tottenham, Arsenal in Manchester City bi lahko s preostalimi domačimi pokalnimi in z evropskimi nastopi v svoj koledar morali stlačili skorajda še enkrat več obračunov kot pa jih ima pred sabo Leicester City.
Razmišljanja gredo lahko še globlje. Na primer. Od konca tega meseca do začetka aprila Arsenal čaka pet gostovanj. Topničarjem bodo na teh v zaporedju gostoljubje s krvoločnim zobovjem izkazovali: Manchester United, Tottenham, Barcelona, Everton in West Ham. V tem času se bo v moštvo vrnil poškodovani Danny Welbeck, medtem ko se Santi Cazorla in Jack Wilshere še ne bosta.
Sobotni spored bo odprlo srečanje med Sunderlandom in Manchester Unitedom. Če Unitedu ta nastop spodleti, bo pri njihovih navijačih jeze spet na pretek. Na drugi strani pa bi ob takem razpletu Sunderland dokončno zgrabil zeleno vejo, ki bi mu nato pomagala skobacati se iz hude luknje. Crystal Palace pred domačimi navijači pravilo zmaga le enkrat mesečno. Februarja še ni. Če bi že, potem bi bil gostujoči Watford nesporni favorit. A tudi brez sarkazma je izid te tekme vražje težko napovedati vnaprej.
West Ham pa je favorit, pa čeprav se odpravlja na gostovanje, in to v Norwcih. A vseeno raje ne izzivati zgodovino, kajti ta je zelo v sorodu z modrostjo. West Ham je v ligi Norwich v gosteh nazadnje premagal, ko je bil Elvis Presley na vrhuncu priljubljenosti in kot Vietnamske vojne še ni bilo povsem konec. To je bilo pred 43-imi leti, ja, leta 1973! Hud boj bo tudi v Swanseaju, kamor prihaja Southampton, medtem ko se vse, kar pesti drži za Chelsea, spet trese od strahu, saj na Stamford Bridgeu približuje Newcastle. Slednji, tudi ko so povsem zanič, na londonskem zahodu vselej z užitkom povzročijo vsaj nekaj škode. Tudi kar tako, iz navade. V primeru tokratne ponovitve razvrata pa bi Newcastleu posledice le-tega še koristile, in to zelo koristile. Zato pozor!
Alarmi bodo zagotovo sproženi, nov teden se bo nedvomno začel s sočnimi debatami, ki bodo še bolj obtežene s pogojniki tipa če, ali, ako, čeprav in tako naprej. A se bo kmalu tudi polegele. Prihodnji vikend je v Angliji rezerviran za 5.krog Pokala FA. Že v torek pa Chelsea v Ligi prvakov v Parizu gostuje pri svojem starem znancu PSG-ju.
V glavnem, velja paziti nase. Pa srečno!
