Še pred letom dni je bil tarča posmeha. Na igriščih Premier lige je deloval zmedeno, nezbrano, na trenutke celo komično. Ob preigravanjih napadalcev je padal, izgubljal dvoboje in podajal žoge v noge nasprotnikov …
Johnu Stonesu je avgusta 2016 uspel sanjski prestop. Za nekaj manj kot 50 milijonov funtov je mladi angleški branilec prestopil iz Evertona v ambiciozni Manchester City, ki ga je prevzel Pep Guardiola. S tem prestopom je angleški reprezentant postal drugi najdražji branilec vseh časov, dražji od njega je bil le David Luiz, ko je leta 2014 zamenjal Chelsea za Paris Saint Germain. Novi Cityjev trener Pep Guardiola je iskal branilca po svojem specifičnem okusu – hitrega, okretnega, tehnično podkovanega. Čeprav je Manchester City za Stonesa odštel zajeten kup denarja, je bil to za sinjemodre na papirju dober posel. Angleški branilec je imel točno tiste karakteristike, ki jih je iskal Guardiola, bil je popolno nasprotje pregovorno robustnega, na trenutke celo grobega otoškega branilca. A tedaj 22-letni nogometaš je kaj kmalu naletel na velike težave. Nogometna filozofija Guardiole je namreč vse prej kot enostavna. Na zares visokem nivoju jo je sposobna v celoti udejaniti le peščica nogometnih velemojstrov in tega se dobro zavedajo tudi lastniki sinjemodrih, ki dajejo Špancu praktično proste roke (in zajetne vreče denarja) pri nakupu novih igralcev. John Stones se nikakor ni uspel vklopiti v sistem nekdanjega trenerja Barcelone in münchenskega Bayerna.
Pozicija, ki jo je “iznašel” Guardiola
Pred Guardiolo so redki trenerji razmišljali o tem, da bi bili branilci zadolženi za grajenje napada, deljenje natančnih podaj, prodiranje naprej in razigravanje soigralcev. Guardiolina težava je bila pravzaprav vedno ravno to igralno mesto, spomnimo se samo njegovih praks iz preteklosti, ko je na položaj osrednjih branilcev postavljal igralce zvezne vrste – denimo Javierja Mascherana (Barcelona) in Javija Martineza (Bayern). Stones je na začetku svoje sinjemodre kariere na tem položaju, roko na srce, deloval smešno. Delil je podaje v noge nasprotnikom, se zapletal z žogo, skratka počel je vse tisto, kar na tem položaju nikakor ne bi smel. Nemalokrat smo ga lahko tako videli ob robu igrišča, kjer posluša lekcije svojega trenerja, ki je bil pogosto celo tako razjarjen nad početjem svojega nogometaša, da ni bil daleč trenutek, ko bi lahko Stones na svojem licu začutil roko Pepa Guardiole. A trener Citizensov je bil nepopustljiv ter je vztrajal in vztrajal … in uspel. V letošnji sezoni je mladi branilec nek drug nogometaš, Cityjeva obramba pa deluje precej bolj prepričljivo kot v lanski sezoni. Skupaj s kolegom v obrambi Nicolasom Otamendijem, ta bi moral pravzaprav skupaj s Stonsom biti junak tega članka, a je to »pravico« izgubil s katastrofalno predstavo proti West Bromwichu, postavljata trdne temelje igre modrih iz Manchestra, ki so v sezono krenili rekordno smrtonosno. 10 premierligaških tekem, 9 zmag, razlika v zadetkih plus 29 in le 6 prejetih zadetkov.
Zakaj je Stones tako pomemben?
Guardiola svojim branilcem niti približno ne dovoli luksuza pretiranega »nabijanja« dolgih žog v napad. Njegovi branilci morajo s kratkimi, hitrimi in natančnimi podajami prebiti prvi obrambni zid nasprotnika ter s tem svojim napadalno usmerjenim soigralcem ustvariti nekaj več prostora za preigravanje in doseganje zadetkov. Nekdanji član Evertona letos to počne sijajno. Po podatkih statističnega portala Squawka beleži kar 97 % odstotno natančnost podaj, pri čemer je še posebej zanimiv podatek, da je kar 81,3 % podaj usmerjenih naprej – torej ne nazaj proti zadnji vrsti oziroma vratarju ali v liniji. Guardiolo še posebej veseli, da je Stones pozabil na svoje napake iz preteklosti, te se mu sedaj primerijo sila redko in otrok Barnsleyja, za katerega je v angleški drugoligaški konkurenci debitiral že pri 17-ih letih, danes niti slučajno več ni nogometaš, ki je še v lanski sezoni risal nasmeh na obraze navijačev Cityjevih konkurentov. Ravno nasprotno.
Niti približno ne želimo na tem mestu zmanjšati izjemnih dosežkov in pomembnosti neusmiljeno učinkovite napadalne linije Manchester Cityja. Leroy Sane, Sergio Aguero, Gabriel Jesus in Raheem Sterling pridno polnijo mreže nasprotnikov z žogami, ki jih redno dostavljajo Kevin De Bruyne, David Silva in Kyle Walker. Želimo zgolj izpostaviti nogometno renesanso nogometaša, ki je pod mentorstvom Pepa Guardiole v eni sami sezoni prehodil pregovorno pot – od bedaka do … no, junaka je morebiti nekoliko premočna beseda, vsekakor pa je John Stones priimku dostojno postal temeljni kamen, na katerem se gradi igra sinjemodrih.
