Kapetanski trak je simbol, ki ponazarja odgovornost, spoštovanje, dodano vrednost, pripadnost, ljubezen. Biti kapetan je čast in odgovornost. Ko govorimo o kapetanih Premier lige nam v zadnjem obdobju na misel najprej padejo imena, kot so Steven Gerrard, John Terry, Vincent Kompany, Mark Noble, Garry Neville, Patrick Vieira …
Ja, tudi Arsenal je imel nekoč kapetana, ki je poosebljal borbenost, nepopustljivost in vztrajnost. No, poleg vseh naštetih vrlin je bil Francoz tudi sijajen nogometaš z ogromno znanja in tisto tako iskano odliko, da je najboljši takrat, ko je to najbolj potrebno, v prelomnih trenutkih tekem. Danes pri Topničarjih kapetanski trak nosi nogometaš povsem drugačnega tipa. Kdo ve, kako, ampak znašel se je na roki Granita Xhake. Začnimo takole, švicarski reprezentant ni slab nogometaš, daleč od tega. Zagotovo ima določene kvalitete, tu in tam doseže tudi kakšen res spektakularen zadetek. Ampak če si postavimo pred oči Arsenalovo slačilnico, najdemo v njej vsaj pet nogometašev, ki so precej primernejši za to, da bi prevzeli odgovornost, ki jo je v zadnjih sezonah pri Londončanih nosil Laurent Koscielny. No, tudi njegova zgodba je nekaj posebnega in najbolje, da si kar pobližje ogledamo zares bizarno zgodbo zadnjih let, ki je status kapetana Arsenala ponižala do točke, ko se tega naziva pametni nogometaši celo izogibajo.
To so naši “kapetani”
Tisti nekoliko starejši navijači Arsenala hrepenijo po časih, ko so imeli Topničarji na terenu “kapetana, vodjo, legendo” Tonyja Adamsa. Po koncu kariere izvrstnega branilca, ki je imel Arsenalov DNK v svoji krvi, je trak prevzel že omenjeni Vieira in se v zgodovino severnolondonskega kluba zapisal kot vodja generacije “Nepremagljivih”. Kasneje je kapetanski trak prevzel še verjetno najboljši nogometaš v Arsenalovi zgodovini Thierry Henry, potem pa se je začelo …
William Gallas je nadaljeval francosko tradicijo kapetanov pri Wengerjevem vedno pošteno francosko obarvanemu Arsenalu. Branilec je bil nekdanji član Chelseaja in že to je dvignilo nekatere obrvi navijačev Topničarjev, ko pa kapetan ni želel podaljšati pogodbe s klubom (domnevno zaradi “nesoglasij glede višine plače”) in je za nameček po sezoni postal še nogometaš osovraženega Tottenhama, je bilo ljubezni med navijači in takrat 30-letnim nogometašem dokončno konec. Žalostno je to, da je bila ta zgodba šele začetek klavrnih sloves kapetanov Arsenala.
Kot naslednji je trak prevzel Cesc Fabregas, gojenec Barcelonine La Masie, ki pa je vendarle tista ključna leta nogometnega razvoja in začetne korake v članski karieri naredil v akademiji Arsenala. Toda vez s Katalonijo je bila premočna, Fabregas je izsilil vrnitev v matični klub in postal novo ime, ki so ga navijači Arsenala izbrisali iz svojih src. Ker je kasneje postal član Chelseaja, danes ob omembi njegovega imena s strani Arsenalovih navijačev dobite le mrke poglede in kakšno kletvico, takole skozi zobe.
In potem je prišel on, človek, ki je dokončno umazal status kapetana Arsenala. Robin Van Persie je bil nogometaš zaradi katerega so navijači Arsenala padali v delirij. Po Thierryju Henryju so končno dobili junaka, ki so ga čakali, junaka, ki je postal del Arsenalove folklore. A Arsenal tudi v času Van Persijevih zadetkov ni postal ravno gonilna sila angleškega nogometa in “če jih ne moreš premagati, se jim pridruži,” si je mislil Nizozemec ter znova na kontroverzen način, ko ni želel podaljšati pogodbe s Topničarji, prestopil k Manchester Unitedu. Pri Vragih je nadaljeval z zabijanjem golov in seveda jih je nekaj zatresel tudi svojemu nekdanjemu klubu. Prvič in drugič častno, brez proslavljanja. 10. novembra 2013 pa je Van Persie na Old Traffordu dosegel zadetek za zmago Vragov proti Arsenalu, po katerem so v severnem delu Londona zažgali še tiste drese, ki so ostali v omarah po odhodu Nizozemca k velikemu rivalu. Burno je Van Persie proslavil tisti zadetek proti klubu, v katerem je nekoč veljal za čisto pravo navijaško ikono. Koscielnyjevo bizarno slovo, ko zaradi želje po vrnitvi v domovino ni želel odpotovati na turnejo po ZDA, je tako še najmanjša stvar, ki je uničila podobo in lik kapetana Arsenala.
Prekletstvo igralne pozicije
S takšnimi in drugačnimi incidenti nogometašev, ki bi morali biti vzor ostalim, je močno upadal tudi ugled Arsenala. Danes Topničarji v svoje vrste težko privabijo največja nogometna imena in generacija “Nepremagljivih” je že nekaj let le bled spomin navijačev Arsenala. Letos je kapetanski trak prevzel Granit Xhaka, nogometaš, ki je na seznamu priljubljenosti pri navijačih Topničarjev tam nekje na samem dnu. Oziroma, kot je ta konec tedna spoznal na lastni koži, na vrhu seznama nepriljubljenih nogometašev. Težava Xhake ni v tem, da ni dovolj dober nogometaš za ta nivo nogometa. Težava je, da se je nanj nekako “sesula” vsa jeza Arsenalovih nogometašev zadnjih let. Xhaka ni obrambno naravnani vezist, ki slovi po izjemni moči, borbenosti in odvzetih žogah ter prekinjenih napadih. To je denimo v prvi vrsti Ngolo Kante, pa v zadnjem obdobju Liverpoolov Fabinho, West Hamov Declan Rice, takšen je bil nekoč Claude Makelele … Xhaka hkrati niti ni pretirano kreativen nogometaš sredine igrišča, kakršni so bili velikani angleškega nogometa Paul Scholes, Frank Lampard in Steven Gerrard ter denimo tudi Aaron Ramsey, čigar odhod so navijači Arsenala sprejeli z grenkim priokusom, saj se je ravno Valižan zdel idealen novi kapetan Topničarjev.
Xhaka je “nekaj vmes”, nogometaš, ki je (poleg izvajanja prekinitev) zadolžen za ali hitro kroženje žoge ali umirjanje igre, skratka nekaj, česar navijači ne opazijo oziroma jih ta del nogometa enostavno ne zanima. Tovrsten tip igralca? Jordan Henderson ali Jorginho v sistemu Maurizia Sarrija. To so nogometaši, ki jih trenerji navadno izjemno cenijo, a presežkov željnih navijačev, ki pogosto nimajo tako poglobljenega razumevanja nogometne igre, s svojim načinom igre ne znajo in niti ne morejo navdušiti. To so poleg nezanesljivih vratarjev in neučinkovitih napadalcev prve tarče nezadovoljnih privržencev. S to razliko, da lahko vratarji z izjemnimi obrambami vse skupaj popravijo, napadalci pa prej ali slej nekako začnejo zabijati gole. Nogometaši, kot je Xhaka, pa lahko le upajo, da bo njihova ekipa igrala tako dobro, da bodo tudi sami postali bolj cenjenih pri tistih, ki jih iz tedna v teden spodbujajo s tribun in domačih naslanjačev. In ker Arsenalu ne gre, je na udaru ravno Xhaka. Aubameyang pridno dosega zadetke, Leno brani … logično, kajne? In pravzaprav ima švicarski reprezentant veliko smolo, da je Arsenalov kapetan. Ni sam kriv, da je to postal. Ni edini krivec, da so Topničarji že nekaj sezon daleč od stare slave (Do Emeryja verjetno pridemo v kakšni naslednji zgodbi). Je pa absolutno kriv za svoje obnašanje. Tudi ko upoštevamo vse opisane okoliščine in ko razumemo ravnanje v “afektu”, si takšnega obnašanja vodja ne sme privoščiti. Poti nazaj pa verjetno ni več.
