Če bi vam pred sezono dejali, da si bo Jack Wilshere zagotovil mesto v angleški izbrani vrsti za prihajajoče svetovno prvenstvo, bi bili zagotovo deležni neodobravanja, če ne celo posmeha, saj je nekdaj zelo obetavni vezist po hitrem postopku izginil z zemljevida svetovne nogometne javnosti.
Da je do tega prišlo, si je po eni strani kriv Wilshere sam, saj mu nešportno življenje, s katerim je večkrat polnil naslovnice otoške javnosti kot mreže nasprotnikov, zagotovo ni bilo v pomoč. Po drugi strani pa so za to krive številne poškodbe. Razlog zanje ostaja neznanka in je v največji meri rezultat genetike, že prej omenjenega nešportnega življenja in verjetno tudi napačnega dela zdravniške ekipe topničarjev.
Še v začetku te sezone, ko je bil poletni prestopni rok v polnem teku, se ni dobro vedelo, ali ima Arsene Wenger sploh resne načrte s fantom, v katerem so navijači nekdaj videli prihodnost svojega kluba, nekateri celo reprezentance. Na koncu je Wilshere ostal na Emiratesu in v začetku priložnosti dobival v Ligi Europa, daleč od oči angleškega selektorja Garetha Southgata.
S predstavami na evropski sceni je bil Arsene Wenger zagotovo zadovoljen, saj je večkrat dejal, da je pri Wilsherju napredek viden iz dneva v dan, a po drugi strani je bil 25-letnik še vedno daleč od prve ekipe topničarjev. To pa se je spremenilo na tekmi proti Southamptonu 10. 12., ko se je poškodoval Aaron Ramsey. Že čez tri dni se je Arsenal pomeril z West Hamom in Wilshere je prvič po zadnjem krogu sezone 2015/2016 začel v prvi enajsterici. Kljub temu da tekma ni ponudila zadetkov in je bilo tudi priložnosti bore malo, je Arsenalova “desetka” pokazala zelo dobro predstavo in na koncu prejela nagrado za igralca tekme. Od takrat naprej je Wilshere začel vse tekme svoje ekipe.
Ko temu dodamo še konstante predstave v Ligi Europa in ligaškem pokalu, ni presenetljivo, da Arsene Wenger v Wilsherju znova vidi prvokategornika. Sicer trdno zasidrani mesti Granita Xhake in Aarona Ramseyja v prvi postavi se kar naenkrat ne zdita več tako samoumevni.
Številnih pohval pa je bil otrok Arsenala deležen tudi s strani navijačev, ki znajo biti do igralcev včasih zelo neizprosni. Pri Wilsherju sicer moramo upoštevati olajševalne okoliščine, ker največjim klubom primanjkuje doma vzgojenih igralcev, še posebej takih, ki klub odkrito nosijo v srcu, je nekoliko bolj jasno, da ga navijači že po nekaj tekmah znova kujejo med zvezde. A nekaj resnične podlage za to zagotovo obstaja.
Pri vsem tem pa se poraja vprašanje, ali lahko igralca, ki je svoja edina dva zadetka za izbrano vrsto dosegel prav v Stožicah, na reprezentančni zemljevid postavi tudi prej omenjeni Gareth Southgate. Konkurenca za to je zagotovo hujša kot v severnem Londonu, a če Wilsherju poti ne bodo prekrižale poškodbe, se zna zgoditi, da ga znova vidimo v dresu treh levov, morda tudi v Rusiji.
