Po sezonah z nesrečnimi konci, se zdaj obeta nekaj povsem drugačnega! Liverpool ima v letošnji strahotno srečo. Srečo? Drži. Ko Liverpool zaigra prepričljivo je nenadkriljiv, praktično nepremagljiv. Toda. Ko tempo njegove igre pade, se zdi kot da Liverpoolovi tekmeci niso deležni Fortunine vzpodbude ali srečnih naključij, ki bi ekipo trenerja Jürgena Kloppa utegnili rezultatsko kaznovati.
Teza, da sreča odloča o naslovu angleškega prvaka, je kratko malo nesmiselna, banalna, trapasta in hkrati neutemeljena. Toda v novejši histografiji Liverpoola izstopata dve nesrečni tekmi, ki sta postali klubska folklora – črna folklora za navijače Liverpoola in svetla oziroma rumena folklora za vse tiste, ki pesti držijo za vse druge razen za Liverpool ne.
Bilo je 27.aprila leta 2014. Tedaj prvouvrščeni Liverpool – še pod vodstvom Brendana Rodgersa (pred tem trenerjem mladincev Chelseaja, zdaj pa trenerjem Leicester Cityja) – je na domačem Anfieldu gostil Chelsea. Do tistega popoldneva Liverpool na šestnajstih ligaških domačih obračunih ni bil premagan. V zmagovalnem nizu so se pred Liverpoolom zlomili tako Arsenal (5:1), Tottenham (4:0) in Manchester United (0:3). Manchester City je istega dne v uvodni tekmi tistega 36.kroga v gosteh rutinsko opravil s Crystal Palaceom (0:2) ter se tako – z odigrano tekmo manj – Liverpoolu približal zgolj na tri točke. Tekma Liverpool-Chelsea je bila najbolj brutalen primer anti-nogometa, kajti José Mourinho, takrat že v drugo strateg londonskih modrih, pred svoja vrata ni parkiral enega, pač pa, kot je po koncu ocenil Rodgers, dva avtobusa. Za nameček je Chelsea – v postavi londonskega kluba je bil tudi Mo Salah – oba zadetka dosegel v izdihljajih polčasov. Še posebej legendaren je bil prvi, ki ga je po nesrečnem zdrsu domačega kapetana Stevena Gerrarda zabil Damba Ba. Drugega je dodal Willian, ki je skupaj s Fernandom Torresom stekel v za domače še en poslednji in dokončno usodni protinapad. Da je bila ironija večja, so kamere Liverpoolovega kapetana dva tedna prej, bilo je takoj po zmagi nad Manchester Cityjem (3:2), ujele soigralcem objetim v bojevit posvet motivacijsko dopovedovati: “Zdaj ne zdrsnemo več, dogovorjeno. Samo tako naprej! (In naslov bo naš!).”
Osem dni kasneje je nesreča še enkrat, takrat pa dokončno, potrkala na vrata Redsov. Na Selhurst Parku so po petinpetdesetih minutah igre vodili z 0:3, a je domači Crystal Palace v zaključnih enajstih minutah uspel doseči tri zadetke za končni remi. Luisa Suáreza so po koncu oblile solze, kajti jasno je postalo, da angleške krone v njegovi zbirki dosežkov ne bo. Zavedajoč se prav enakega dejstva, ga je tolažil Gerrard, ki kot ponosni kapetan ni želel, da bi se razočaranje Urugvajca za vedno naselilo v televizijske in druge arhive. Suárez – s kar 31 zadetki najboljši strelec premierligaške sezone – se je nato poleti preselil v Barcelono. Drugi najboljši strelec lige je postal Daniel Sturridge (21). Liverpool in Manchester City sta v prvenstvu 2013/2014 dosegla več kot 100 zadetkov, kar je pred tem uspelo le Chelseju (2009-2010).
Za Liverpoolov psihološki kolaps na zaključnih prvenstvenih tekmah sppomladi leta 2014 objektivno ni mogoče kriviti nikogar drugega kot le njegovih igralcev in trenerja. A vseeno se je takrat zdelo, da je usoda pregrobo kaznovala Liverpool ter da je obenem zajetna količina sreče do osvojitve naslova pomagala Manchester Cityju s trenerjem Manueleom Pellegrinijem na čelu. A že takrat se je slutilo, da bomo prav kmalu znova debatirali o Liverpoolu kot realnem favoritu za angleški naslov. Tekmovalni ali športni, ali pač moralni krivici je bilo zadoščeno v lanskem prvenstvu, na koncu katerega se je Liverpool prvič po letu 2014 uspel uvrstiti, po smučarsko, na stopničke. Bil je drugi. Za nameček je, kot vemo, osvojil tudi najbolj prestižen evropski naslov.
Trenutno je serija premierligaških obračunov, ki jih Liverpool ni izgubil dolga 32 enot. V angleškem prvenstvu od avgusta dalje še ni premagan. Je pa vendarle zanimivo, da je od konca septembra le v dveh primerih svojega nasprotnika uspel pokončati z razliko večjo kot en zadetek. Prav neverjetno je, da sta ta dva poraženca Manchester City (3:1) in pred dnevi Everton (5:2). Razlagi za tak izplen bi bili lahko dve, dejansko pa je samo ena. Liverpool ima srečo zato, ker je na slehernem spopadu v domači ligi surov in v primerjavi s tekmecem premočan. Obenem drži tudi, da tempo ali po Kloppovo “heavy-metal našponanost” igre njegove ekipe občasno pade. Pa vednar Liverpool kot vodilni v tekmah ohrani prednost. Če se spomnimo, na primer, septemberskega derbija na Stamford Bridgeu, je nemudoma jasno, da Liverpoolovo zmago ni prinesla sreča, temveč celovita potolčenost Chelseaja, ki bi brez tistega slalomčka in posledičnega zadetka N’Gola Kantéja izgubil z gladkih 0:2.
Celo poškodba in nedavna izključitev zelo zanesljivega vratarja Alissona Beckerja in posledičnih deset ligaških nastopov njegove zamenjave Adriána, na Liverpoolovo rezultatsko stabilnost ni vplivalo. Adríán San Miguel del Castillo je odličen golman, kar je dokazal v šestih letih službovanja pri West Hamu. Kljub temu pa je nekaj Špančevih čudaških posredovanj navijače Liverpoola neovratno spomnilo na agonije, ki sta jim jih v minulih letih večkrat namenila Simon Mignolet, še zlasti pa Loris Karius. V resnici pa Liverpool zadaj nima problemov, na sredini igrišča jih ima še manj, na bokih sta Andy Robertson in Trent Alexander-Arnold tekaško še bolj blazna kot lani. Biser, ki v Liverpoolovem napadu to jesen še posebej blesti pa je seveda Sadio Mane. Splošna ocena bi lahko bila, da je Mo Salah nekolikanj utrujen. Pa saj bi moral biti, glede na intenzivno odigrani Afriški pokal (junija in julija) in miniaturen poletni dopust tudi Sadio Mané – pa kar še ni in ni! Z devetimi zadetki in štirimi asistencami si Mané na lestvici strelcev trenutno deli četrto mesto skupaj z Marcusom Rashfordom. A kar nogometne navdušence najbolj navdušuje je Senegalčeva tehnična dovršenost in njegova neverjetna lahkost, če ne kar sproščenost gibanja po celotnem igrišču. Kot da Mané ne pozna zadihanosti.
Predstava, ki jo je uprizoril na sredinem Meseyside derbiju je bila za v učbenike. Torej. Če bi za igralca sezone glasovali zdaj po odigranih petnajstih krogih, bi bil kot kandidat za laskavi naslov lahko nominiran samo Sadio Mané, pika.
Sme biti Jürgen Klopp res preimenovan v Srečka Kloppa. Včasih. In še to le za hec. Morda bo po koncu veselega decembra in po osmih (morda devetih) tekmah, ki jih ima Liverpool še na sporedu v tem mesecu, drugače. Ni pa nujno, da bo tako.
Matjaž Ambrožič
