Nadomestiti trenerja, ki je dolga leta veljal za sinonim kluba, je kratkoročno skorajda nemogoče. Če ne verjamete, vprašajte navijače Manchester Uniteda. Ti trenerji so osebnosti, ki povezujejo celoten klub, imajo neizmerno avtoriteto pri igralcih in dobro vedo, kako prebroditi težke čase. In potem odidejo. Nekateri ob veliki žalosti navijačev, drugi pa z odhodom pri privržencih kluba lahko celo zbujajo vesele občutke. A vsaj v primeru londonskega Arsenala, so bili ti občutki sila kratkotrajni.
“Wenger out!”, “Wenger out!”, “Wenger out!”. Parola, ki je v sezoni 2017/2018 postala sinonim Arsenala. In izkušeni Francoz je podlegel pritiskom, maja 2018 se je poslovil od kluba, ki ga je uspešno (o tem ne sme biti nikakršnega dvoma) vodil dve desetletji. Nova era Topničarjev se je začela z Unayjem Emeryjem. Španskim strategom, ki je obljubljal napadalen nogomet, veliko zadetkov, užitek ob spremljanju Arsenala in nenazadnje tudi lovorike. Leto in pol po njegovem slovesnem prihodu je njegova era končana. Ne končana, poteptana, uničena, če bi se dalo, bi jo navijači Arsenala najraje izbrisali iz zgodovine.
Naj kar takoj izlijem svoje prepričanje. Unai Emery je drugorazreden trener. Če bi mu pri Arsenalu uspelo opraviti boljši posel, bi morda spremenil svoje mnenje o njem, tako pa je to le še potrdil. Emery je specialist za Ligo Evropa, tekmovanje, ki se ga najboljši evropski klubi izogibajo kot hudič križa. Če namreč igraš v Ligi Evropa, je šlo v prejšnji sezoni nekaj zelo narobe. Če smo pošteni, je Španec povsem korektno opravljal delo pri Sevilli. Toda to je klub, v katerem je osvojena Liga Evropa fantastičen uspeh in če se tu in tam uvrstiš še v Ligo prvakov, si svoje delo dobro opravil. Skratka, to je klub brez velikih pritiskov. In tudi tam je imel za sabo strica iz ozadja, prestopnega genija Monchija, ki ga je oskrboval z nogometaši, ki so kmalu prerasli Sevilline okvirje. Ta referenca je bila dovolj, da je Emery dobil službo v PSG-ju. Klubu, ki si tako strastno želi priti na evropski nogometni vrh, da je pripravljen za to storiti prav vse, kar je mogoče doseči z denarjem. Je bil Emery pri Parižanih uspešen? Ne. V prvi sezoni ga je v Ligi prvakov po sloviti “remontadi” na Camp Nouu izločila Barcelona, nekako pa mu je uspelo zakockati tudi francosko prvenstvo, v katerem je v sezoni 16/17 naslov osvojil takrat fantastični Monaco. V naslednji sezoni je Španec sicer v vitrine pospravil naslov francoskih prvakov, v Ligi prvakov pa dobil zaušnico še s strani madridskega Reala in dobil potrditev, da ni trener, ki bi takrat, ko je zares potrebno, znal iz svoje ekipe stisniti še nekaj več. Manjkal mu je tisti tako iskani trenerski talent, ki krasi oziroma je krasil imena, kot so Alex Ferguson, Jose Mourinho, Jürgen Klopp, Pep Guardiola …
In potem je prišel Emery v londonski Arsenal. Zakaj se je vodstvo odločilo, da je primeren naslednik Wengerja, na to vprašanje ne znam odgovoriti. Že res, da je v Sevilli in tudi PSG-ju Emery gojil atraktiven, zanimiv nogomet, a že takrat se ga je držal tisti neprijeten sloves, da pogrne na najtežjih izpitih sezone. Spet moramo biti pošteni do Emeryja, prišel je v precej neurejen klub, družina Kroenke, ki je večinski lastnik Arsenala, zbuja pri navijačih Topničarjev sila negativno konotacijo, položaj športnega direktorja je bil (in je še vedno) precej nedorečen. Nobena skrivnost ni, da je Emery na vsak način želel v klub pripeljati svojega angela varuha Monchija, a prestopni genij se ni pustil prepričati v to, da bi vstopil v neurejene pisarne londonskega kluba.
V lanski sezoni Španec ni uresničil zastavljenih ciljev. Arsenal je ostal brez Lige prvakov, v Ligi Evropa, Emeryjevem tekmovanju, je v finalu moral priznati premoč precej boljšemu Chelseaju. Ampak lani je imel Emery vsaj alibi v obliki prve sezone oziroma izgovorih na to, da pač potrebuje čas. Potem pa je prišla njegova druga sezona. Začelo se je z izborom kapetana. Kdo pri zdravi pameti bi za kapetana imenoval Granita Xhako, nogometaša, ki ga navijači Arsenala sovražijo vsaj toliko kot tiste, ki nosijo dres Tottenhama. In mu potem za oporo dodal še celo kopico podkapetanov. To je približno tako, kot da bi direktor podjetja za vodjo proizvodnje postavil delavca, ki ga ostali težko gledajo in potem imenoval nekaj podvodij, ki mu naj “pomagajo” pri vodenju. Ta eksperiment se je (začuda) izkazal kot neupešen. Zgodbo o Xhaki pa smo že predelali. No, Arsenal letos na igrišču deluje kot trop potepuških psov, ki so se slučajno zbrali na ulicah in pač nekako skušajo preživeti. Pierre Emerick Aubameyang in Alexandre Lacazette (ko je zdrav) premoreta dovolj kvalitete, da redno dosegata zadetke, ampak za njima je pravi pravcati cirkus. Nekateri fantje imajo ogromno znanja, ampak delujejo, kot da se jim enostavno ne da, drugi pa nimajo znanja in imajo voljo, ampak na nivoju najmočnejšega državnega prvenstva na svetu to seveda ni dovolj. Ne bi pa rad izgubljal besed o tem, kakšen štoperski dvojec sta David Luiz in Sokratis Papastathopoulos. Če ju ocenim s priljubljenim gostilniškim oziroma kavč kriterijem – v tej navezi ne moreta igrati niti za moj blok. Poleg tega pa je Emery popolnoma izgubil slačilnico. Lacazette je na družbenih omrežjih všečkal pozive k odstopu, Mesut Özil se je namesto na nogomet osredotočal na igranje igric, kaj se dogaja v glavi Davida Luiza pa do danes tako ali tako niso ugotovili niti najboljši psihologi.
Edino, kar je bilo konstantnega v tej zmešnjavi, je Emeryjev “Good Ebening”, ko je nagovarjal zbrane predstavnike medijev. Ta pozdrav je bil seveda na sporedu tudi včeraj, ko je Arsenal izgubil proti Frankfurtu. No, po mnenju Španca, so bile sinoči v igri vidne izboljšave, v primerjavi s prejšnjimi tekmami. Morda res, toda le zato, ker Arsenal na igrišču ruši negativne rekorde in je standard dobre predstave v angleškem velikanu padel zelo, zelo nizko. To je bilo enostavno potrebno presekati. Na svidenje, Unai Emery, Premier liga te (z izjemo tvojega bebasto-simpatičnega večernega pozdrava) ne bo pogrešala.
