Kako zamenjati trenerja, ki je ekipo vodil tako dobro, da je raven pričakovanja navijačev in nogometne javnosti prestavil na letvico, ki je ni bil več sposoben dosegati? Težko. Če se odločiš za ta korak, moraš to storiti udarno, odločno, neizprosno in takoj najti pravo rešitev za veliko praznino, ki nastane po odhodu takšnega trenerja. V teh primerih ni prostora za sentimentalnost in želje navijačev …
Tottenham je v zadnjih letih sinonim za klub, ki vedno poklekne tik pred slovesnimi trenutki, ko nogometaši v zrak dvigujejo zaslužene lovorike, ovenčani z medaljami pozirajo fotografom in se polivajo s šampanjcem. Jose Mourinho pa sinonim za trenerja, ki zlepa ali zgrda vedno najde način, kako klubske vitrine napolniti s kakšnim kosom srebrnine. In tu lahko končam svoje razmišljanje v tokratni zgodbi tedna, saj smo povedali vse in z eno samo trditvijo argumentirali odločitev vodilnih mož Tottenhama, da so se še pred decembrsko angleško nogometno norijo odločili za z naskokom najodmevnejši dogodek (vendarle še dokaj mlade) premierligaške sezone.
A ker svet ni črno bel in ker digitalno okolje dovoljuje pravzaprav neomejeno količino sestavljenih vrstic, bom seveda razširil svoje razmišljanje še s povedjo ali dvema. Mauricio Pochettino je odličen trener. Je strateg, ki je večkrat dokazal, da zna vleči prave poteze in da zna z omejenimi sredstvi ekipo dvigniti na višji nivo. To mu je uspevalo pri Southamptonu, ko je v svoji prvi polni sezoni Svetnike popeljal do osmega mesta in najvišjega zbira točk od ustanovitve Premier lige. Z dobrim delom je nadaljeval tudi pri Tottenhamu, Spursi so se iz moštva, ki se bori za evropske vozovnice, prelevili v resnega kandidata za naslov angleškega prvaka. Nosilce igre je Pochettino našel med mladimi nogometaši, pod njegovim vodstvom sta se med najboljše nogometaše na svoji poziciji denimo izstrelila Harry Kane in Dele Alli. Uspešno je Argentinec prilagajal tudi igralne sisteme, glede na to, katere igralce je pač imel na voljo, ter s tem dokazal, da gre za hitro prilagodljivega trenerja. To je lastnost, ki je v sodobnem nogometu še kako iskana.
Iz sezone v sezono je Tottenhamom napredoval in to kljub (na koncu sage skorajda grotesknimi) težavami s stadionom ter vedno tesno zavito vrečo z denarjem, v katero alfa in omega kluba Daniel Levy, ni dovolil pretirano posegati. S tem je židovski poslovnež ironično potrdil marsikateri stereotip o poslovnežih židovskega porekla. Vrhunec Pochettinove ere je bilo lanskoletno finale Lige prvakov. Argentinec je bil tako zelo blizu, da se z zlatimi črkami zapiše v zgodovino kluba iz severnega Londona. Sedaj je že jasno, da bodo njegovi dosežki v zgodovinske knjige Spursov vpisani zgolj z navadno, črno barvo in da med njimi ne bo niti ene same, samcate lovorike.
In sedaj je tu Jose Mourinho. Človek, ki ne potrebuje niti besede dodatne predstavitve. Oseba, ki združuje navijače dveh gorečih severnolondonskih rivalov – Arsenala in Tottenhama. Namreč v tem, da ga oboji iz dna duše sovražijo. Poglejte si samo objave Spursov na družbenih omrežjih na dan, ko so ustoličili Mourinha. Namesto izbruhov veselja ob dejstvu, da na klop seda eden najbolj renomiranih trenerjev sveta, boste našli hladne pozdravne besede (stavim šestorček piva, da je urednik Tottenhamovih družbenih omrežij vse skupaj objavljal z veliko grenkobe v ustih). Pa je “The Special one” vseeno šel z glavo naprej v osje gnezdo. Takšen pač je.
Kakšen bo Tottenham pod Mourinhevim vodstvom? Verjetno lahko pričakujemo preobrazbo Heung Min Sona v desnega bočnega branilca, prihod pri Unitedu odpisanega Mourinhovega ljubljenčka Nemanje Matića ter odpošiljanje skavtov v Rusijo, kjer bodo preverili, v kakšnem stanju je Zenitov kapetan Branislav Ivanović. In ker bodo že v Rusiji, bodo skočili še na Kitajsko ter na Otok vrnili Marouaneja Fellainija, ki je, kako prikladno, ravno končal s sezono kitajskega nogometa. S šalo na stran, Portugalec te službe zagotovo ni sprejel brez Levyjevega zagotovila, da se bo vreča z denarjem dodobra odprla. Ob prihodu slovitega stratega je morda spet mogoče, da bo Christian Eriksen naposled vendarle podaljšal pogodbo s Tottenhamom in postal osrednja figura Mourinheve igre. Za koga ne bo prostora? Serge Aurier ni tip bočnega branilca, ki bi ga želel Portugalec v začetni postavi. Podobno verjetno velja za Dannya Rosa. Močno se bo moral zamisliti tudi Dele Alli, saj je nekdanji strateg Chelseaja, madridskega Reala in Manchester Uniteda znan kot nekdo, ki ne prenaša pretiranih vragolij svojih varovancev in zabave na družbenih omrežjih. Priden, delaven fant, kakršen je že omenjeni Son, je prototip nogometaša, kakršne išče Mourinho. Tako da … tudi Moussa Sissoko še ni popolnoma odpisan, čeprav ljubitelji Premier lige že leta neuspešno ugotavljamo, kakšna natančno je njegova vloga na igrišču in kaj doprinaša k uspehu ekipe. Kakšna bo denimo vloga obeh Erikov (Dierja in Lamele) v Mourinhovem Tottenhamu, se lahko zgolj sprašujemo. Ko govorimo o Mourinhu, ugibati tako ali tako nima smisla.
Januar je tisti mesec, ki bo dal prve odgovore na to, kako sloviti Portugalec vidi Tottenham v prihodnosti. Bo pa Mourinhev Tottenham zagotovo popolnoma drugačen od Pochettinovega. Vemo, kakšen je slog nogometa, ki ga zagovarja “The Special One”. Rezultat opravičuje sredstva … So pa Spursi s prihodom Mourinha zagotovo dobili nov zagon, nekaj, kar so v letošnjem letu Pochettinove vsesplošne naveličanosti nujno potrebovali. Boj za TOP 6, ki se je zdel izgubljen, bo ob nekaj dobrih rezultatih spet realnost. Liga prvakov pa … Londončani so si zagotovili mesto v izločilnih bojih, proti Mourinhevi ekipi pa nihče ne igra rad in jo je praviloma zelo težko izločiti iz tekmovanja … Kakorkoli, “Muri”, dobrodošel nazaj, vedno te je lepo videti v Premier ligi in komaj čakamo na tvoje nove briljantne poteze. Ob igrišču in pred mikrofoni, se razume.
